Subjektivni jaz odmetava čisto vednost in izpeljuje govorna dejanja, v katerih se zaveda samega sebe kot tistega, ki se sebi pojavlja kot zavest, s katero izpelje samovoljna stališča, ki jih odpravi kot neko igro praznih abstrakcij. Subjektivni jaz je namreč reprezentant čiste vednosti, ki skozi govorna dejanja izreka svoj interes in poželenje sploh.
Subjektivni jaz izpeljuje govorna dejanja, s katerimi odseva nasledke in tudi prazne učinke. Pri tem gre zlasti za to, da vznemirja nasprotnike in tiste, ki mu prisluhnejo in verjamejo v moč govorice. Tako odkriva, da njegov smoter ni v tem, da izpelje kak ustvarjeni svet, ampak da pove, kaj zmore narediti skozi govorna dejanja. Se pravi, subjektivni jaz ne stopi v odnos s seboj in tudi določenosti sveta ne doseže, zakaj gibanja predmetne substance ne spoštuje, kajti njemu je dovolj to, da z govornim dejanjem to in ono izrazi. Bistveno je, da sebe izpove v predstavah čiste vednosti in da skozi govorna dejanja druge obvesti, kaj vse lahko počenja zavest in kakšne učinke lahko izpelje z igro praznih abstrakcij.
Mediji povzdigujejo subjektivni jaz, ker je zanimiv, z realnostjo predmetnega sveta pa se ne ukvarjajo. Če pa bi mediji spoštovali svobodo in predmetni svet, v oddajah ne bi hvalili subjektivni jaz, ampak realnost in njeno dejanskost ter gibanje predmetne substance. To je namreč tista dejavnost, ko duh ustvarja svet in ne povzdiguje čistega jaza. Ko pa dobi besedo subjektivni jaz, je tisto čisto brez realnosti povzdignjeno in zdi se, kot da čisti jaz hvali govorna dejanja in prazne abstrakcije. In natanko to prazno dejavnost danes poveličujejo mediji, ko dajejo prednost čistemu jazu in svetu brez realnosti.
To, da se danes uveljavlja subjektivni jaz v televizijskih oddajah in nasploh v medijih, to kaže, da je izražena subjektivna moč jaza odločilna. Z govorico je namreč mogoče izraziti (ne)moč jaza in celo koga prepričati, da svet ni nič drugega kot govorna dejanja, s katerimi se da marsikaj izpeljati. Baje je možno z govornim dejanjem kaj napovedati in predvidevati ter tako tudi koga prepričati. Subjektivni jaz se izpolni čez govorna dajanja zlasti tedaj, ko je dejaven zunaj realnega sveta. Drugače rečeno, ko subjektivni jaz izpelje kakšno igro intenc ali subjektivno čisto vednost, je jasno, da ni dejaven v interesu objektivnega sveta.
Kaj je torej tisto, kar podarja subjektivni jaz. Predvsem govorna dejanja in prepričanje. Tu naj spomnim, da je mogoče z govornimi dejanji doseči abstraktne učinke, s katerimi se hvali subjektivni svet. Se pravi, z govornimi dejanji subjektivni jaz izrazi abstraktno silo, kajti z izrekanjem lahko koga prepriča in tudi kaj napove. Sicer pa subjektivni jaz izpeljuje pojavni svet, s katerim sporoča, ocenjuje ali presoja. Zakaj predmetni svet ga ne privlači, ampak samo čisti svet vednosti, s katerim lahko kaj pojasni in celo zavaja. Cilj je, predstaviti subjektivna stališča skozi govorna dejanja, s katerimi pridela prepričanost samega sebe.
Naglasimo, subjektivni jaz odmetava posamezne misli in je dejaven tako, da uveljavlja pojavni svet in govorna dejanja, s katerimi ubesedi kako stališče in možen svet ter tako pozornost usmeri proč od realnosti. Naj opozorim, subjektivni jaz ni dejaven s ciljem, da pridela kak določen svet realnosti, ki bi v osnovi dosegel svojo dejanskost. Zakaj njega zanima samo to, da izpelje govorno dejanje, s katerim izrazi kak svoj interes. Tako hvali lasten svet ali tisto čisto vednost brez realnosti, ki je raznoliki svet sebstva ali v predstavo povzdignjena čista sebe vednost, to pa je abstraktni svet kot čista vednost.