Subjektivnost in element vedenja

Written by Jože Požar on 15 novembra, 2015 – 7:38 dop -

         Ko je človek subjektivno aktualen, je zagotovo dejaven nepopolno. Na primer, šahist, ki subjektivno ocenjuje pozicijo, igre zagotovo ne bo dokončal z zmago. To pa predvsem zato, ker išče svojo lastno neskončnost. Na ta način uveljavlja svojo osebnost in je dejaven zunaj elementa vedenja; element vzpostavi obče momente realnosti in ohranja enotnost pozicije. Enako velja za profesorja, ki predmet odpravi kot abstraktno občost, ki je brez izpolnitve. Takšno ravnanje je nelogično, saj predmet ni razvit iz realne osnove, katere dejanskost bi bila postavljeni obči momenti. Podoba občih momentov zagotavlja, da je predmet razvejan v čisti dojem ali v njegovo sebi enakost, s katero neposrednost predmeta preide v svoje drugo in tako v enostavno podobo, po kateri doseže predmet svojo določenost na sebi. Na ta način je izraženo, da duh razvija substanco predmeta, kateri pripada gibanje notrine in s tem tista začetna logična oblika, ki ni nič drugega kot element vedenja, v katerem tiči interes stvari.
 
Subjektivnost-in-vedenje-

Filozof G. W. F. Hegel ugotavlja: »Duh ne sme biti pojmljen zgolj kot začenjajoč, temveč je proizvajajoč samega sebe, svoj smoter, svoj rezultat, tako da ni to, kar izide, nič drugega kot to, kar začenja.«
 
         Duh, ki je dejaven čez osebno nadarjenost, ni dejaven skozi predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. Dejaven je svojevoljno ali tako, da je njegov predmet in bistvo on sam; drugo kot jaz mu je predmet. Njegova dejavnost poteka čez naključja, ki jih nekako zunanje poveže v oblikovano celoto, kar pa seveda ni dosledna celotnost. S takšno aktivnostjo pač ni mogoče pridelati čistega dojema, ampak le abstraktne predstave, ki so njegov dejanski svet ali njegova samosvoja resničnost. Ona se odraža povsod tam, kjer duh uveljavlja svojo neskončnost, ki je tisto neko slučajno početje, ki ne izhaja iz nobenega obstoja. Zato tudi samosvoja vsebina ni pripoznana kot enotnost pojma in realnosti. Ona je zgolj abstraktna občost, ki ima določenost nečesa, kar je drugo kot jaz. Rečeno drugače, vsebina je veljavna občost osebe, kaos duhovnih moči osebe ali mnoštvo posameznosti, ki je izstopila iz življenja nravne substance in sploh ni bivanje duha, ki ima samega sebe za predmet. Duh kot tak ni predmeten, ampak nastopa neposredno kot gotovost zavesti.

         Kadar si duh odsvoji svojo osebnost, izpelje le neki svoj svet in obdrži samega sebe. Zakaj tisto, kar je njegova nastala neposrednost, to je samo drugo kot jaz. To je njegova izvorna narava ali naravna bit, prek katere se on odsvoji v bivanje. Duh izoblikuje neko čisto sebstvo in doseže dejanskost skozi svojo izobrazbo. Se pravi, dejanskost mu nastane z odpravo naravnega sebstva, ki je tisto neposredno obče. Pa je obča goljufija tega duha v tem, da proizvede le svojo abstraktno moč, v kateri ima občo veljavnost. To je dvig zavesti v njeno dejanskost, ki ni nič drugega kot vera sveta izobrazbe, določitev, da je čista vednost jaz.

         Ko človek nabira le lastno neskončnost, potem pač ne izvaja gibanja in tudi čistega dojema ne postavi. Kajti »nekaj ima dejanskost le v svojem pojmu«, tj. v predmetnem elementu, v katerega spadajo določbe čistega dojema, ki je zavest umnega predmeta.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Subjektivnost in element vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.