Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe. Se pravi, tista abstraktna neposrednost je njegovo odtujeno vedenje ali abstrakcija vedenja, s katero si zagotovi samega sebe.
Ko duh govori o bivanju substance, v bistvu govori o svojem vedenju, ki nastopa v imenu substance. To pa ni postajanje substance, zakaj ta substanca je vedenje samo ali oblika odtujenega vedenja. Vedenje torej zastopa substanco, ki ni dejanski svet substance, ki bi bil na sebi določen in izpeljan v svoje momente, ampak je neposrednost kot vedenje samo, ki nastopa v imenu predmetne substance. Kar stremi reči, da tisto, kar je le neka odtujena neposrednost, to je vedenje duha kot čista zagotovost njega samega; substanca ni nič drugega kot vedenje samo. In tako nam postane jasno, da ona odtujena neposrednost eksistira kot vedenje samo. Zato lahko rečemo, resnična substanca ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema, ker eksistira kot prazna prikazen vedenja ali kot neposredno vedenje.
Sin Andrej vedno znova navdušuje. To njegovo sodobno umetniško delo odseva odsvojitev duha skozi gibanje sebstva, v katerem vsebina še ni navzoča. Je pa smoter tega gibanja v tem, da ujame duh neko svojo vzajemnost ali enotnost človeške in božanske narave, s tem pa proizvede drugo samega sebe ali podobo, v kateri se ideal razpusti v obče momente.
Ko govorimo o duhu, ki si samega sebe zagotovi s svojim vedenjem, govorimo o odtujenem vedenju. Duh si odtuji svoje vedenje, ki pa ni postajanje substance, v kateri substanca drži svoje bistvo nasproti sebi, ampak je oblika abstraktnega vedenja, ki je čista zagotovost njegovega sebstva. To je torej neposrednost kot oblika sebstva, njegovo vedenje kot tako, ki ga lahko duh prosto širi in izpeljuje, ker to ni noben zamejen in določen svet, ki bi vseboval bistvo substance, ampak je abstrakcija vedenja, neposredno bivanje njegovega vedenja, ki mu je nastalo skozi gibanje sebstva ali odtujitev vedenja. Odtujeno vedenje torej ni resnični svet predmetne substance, ampak vedenje kot tako, ki nastopa v imenu življenja ali gibanja substance, katerega resničnost ni dojem substance, ampak vedenje samo.
Danes gre zlasti za to, da si duh samega sebe zagotovi. In to lahko doseže na ta način, da odtuji obliko svojega vedenja, ki je čista zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, smoter te napačne odsvojitve duha je samo v tem, da svoje vedenje odtuji, nato pa iz njega naredi kak določen drugi svet ali drugo obliko vedenja. Tako dobi nasprotje ali razloček njegovega neposrednega vedenja, s tem pa možnost, da začne členiti in prosto širiti svoje vedenje. Naj spomnim, svet je najprej enostavno sebstvo, torej vedenje duha, ki pa ga je treba odpraviti in postaviti kot predmet. In ravno tega dejstva se duh ne zaveda. On sicer sebe površno izpolni, vendar pa svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga enostavno odrine od sebe, nato pa to vedenje širi v druge abstraktne oblike ali razločke vedenja.