Najbrž izobražen duh ne vpliva na živahnejši razvoj duha, saj v svoji dejavnosti ne pridela učinkov. Njegova izobrazba je sicer povsod izražena, tudi hvaljena, vendar pa izobrazba kot taka ne zagotavlja, da je dejaven učinkovito. Moje mnenje je, da bi moral izobraženec strmeti za tem, da je dejaven produktivno, kajti njegov pojavni svet ne kaže, da je dejaven miselno učinkovito in v interesu dejanskega sveta. Marsikje je dejaven tako, kot da interpretira svoje abstraktno vedenje, ki ga običajno še pojasnjuje. Razen tega ne malokrat abstraktno vedenje predstavlja kot nekakšno resničnost, čeprav z njim ne pridela nobenega dejanskega sveta, ki bi stopil v odnos s seboj. Učinki so menda njegova bolečina, saj jih ne prikazuje tam, kjer je dejaven in se pričakuje od njega, da bo izpeljal kako razmerje vzrok učinek. Se pravi, videz daje, kot da vzrok in učinek nista pomembna, in to izraža v medijih ali tam, kjer podarja abstraktne razlage ali kako abstraktno spekulacijo. Velikokrat nastopa kot interpret čiste vednosti in tudi kot tisti, ki ga razmerje vzrok in učinek ne privlači. Tako odseva, da nima nadarjenosti za to, da izpelje kak učinek, ki vzkali iz vzroka in doseže svoje postajanje.
Kar se tiče izdelovanja učinkov, tu gre posebej izpostaviti filozofa tega časa, ki učinkov ne izdeluje, ker ga privlači samo abstrakten svet kot tak. Zato smem tukaj omeniti, da je filozof najbolj neučinkoviti duh, saj se pojavlja in uživa svoj ugled ne glede na to, da učinkov ne pridela. Tako da tisto, kar od sebe odrine, to je le svet čistega jaza, ki ga menda interpretira povsod, kjer dobi priložnost, da izpelje svoje brezduhovno sebstvo. Zakaj filozof ne dojema sebe kot duha, ki bi naj spoštoval vzrok in učinek. Zaenkrat hvali in izdeluje samo ravnodušne svetove, ki ne vsebujejo vzroka in se zaradi tega prosto nadaljuje v nekaj drugega. Tisto drugo pa so njegovi možni svetovi, s katerimi izpelje kako spekulacijo, ki pa mu ne nastane tako, da bi bil učinek drugo vzroka.
Izobražen duh ni dejaven učinkovito. O tem veliko pove njegov svet, v katerem ni najti lastnosti učinka in vzroka. Njegov svet je namreč tisto ravnodušno obče, ki ga jaz poskušam izraziti v zgornji brezskrbni tvorbi. Tako da tisto, kar je zaznati kot ravnodušen svet, to je le abstraktna predstava, v kateri je navzoča občost. Duh danes izdeluje obči svet, vzrok in učinek pa enostavno prezre. Pa zato tisto, kar podarja drugim, ne vsebuje vzroka in učinka, saj ga ne dojame kot postavljanje dejanske substance v njenem proti postajanju. On namreč poenostavlja svet na čisto sebevednost, pri tem pa pozablja, da čista sebevednost še ni gibanje predmetne substance in njeno postajanje. To stremi reči, da bi naj upošteval gibanje in postajanje substance, kajti substanca ima dejanskost kot izpeljani vzrok v svojem učinku.
Vprašanje je, zakaj izobražen duh pridela toliko ravnodušnega sveta in zakaj hvali čisto sebevednost. Zakaj favorizira zgolj izražene misli, vzrok in učinek pa pušča ob strani. Najbrž je svet, ki ni vezan na vzrok, dosti bolj prijazen in obvladljiv. Zakaj bi se potem ukvarjal z vzrokom in njemu pripadajočemu učinku? Nobenega smisla ne vidi v tem, da poveže vzrok in učinek. To ne naravnost pove, da je svet, ki ne obsega učinkov dosti bolj človekoljuben in dojemljiv. Zakaj, tam kjer ni vzroka, tam tudi učinka ni. Menda se ni dobro ukvarjati z nečim, kar vsebuje vzrok in učinek, kajti vzrok lahko postane težaven, če se ga ne dojema iz odnosa z učinkom. Zaradi tega je najboljše vzrok pustiti na miru in izpeljati kako neobičajno spekulacijo, ki izključi vzrok in učinek.
Čista sebevednost je dobivala zeleno luč že v času, ko so komunisti začeli uživati sebe čez govorna dejanja, s katerimi so uprizarjali svet, ki ni vseboval vzroka in učinka. In to je še danes zaslediti med politiki. Ti so prepričani, da svet biva brez vzroka in učinka. In res, o tem danes na veliko govori politik, ki čisla svet onstran ali možen svet, zakaj vzrok in učinek ga ne privlačita. Kar seveda kaže, da politik določenosti sveta ne izpelje iz vzroka in učinka. Politika privlači samo čista sebevednost kot taka. A ta odkriva, da se ne ukvarja s posredovanjem vzroka in da gibanja substance ne dojema iz postajanja vzroka in učinka. Duh enostavno izključi gibanje in postajanje substance, v katerem vzrok izvorno učinkuje in doseže mejo v dejanskosti ali svojem učinku.