Osebnost, kot je na primer novinar, se pojavlja na ekranih in radio kot izobraženec, ki občuduje svoj enostranski svet sebstva. Subjektivna drža je danes dobrodošla povsod, ker hvali čisti jaz ali kakšen prenapeti svet jaza, tudi negativno zgodbo jaza. Čisti jaz je danes hvaljen, ker je dejaven na ravni mišljenih predstav, ki so neka osebna doživetja ali kakšno enostransko preseganje sebstva, v katerem ne manjka subjektivnih stališč in pojavnega sveta, ki ni noben stvarni svet, ampak enostransko izpeljano sebstvo, ki izpoveduje brezduhovno zgodbo o tem, kako čisti jaz lahkomiselno goljufa sebe samega.
Posameznik si sebe zagotovi na vnanjski način, vendar pa to ni predmetni svet, ampak svet jaza, ki se pojavlja kot početje zavesti, v katerem nastopa čisti jaz, ki sprevrača sebstvo v pozitivni svet. Ta posameznik odmetava svoje misli in izdeluje zunanje predstave o sebi in tistem, kar gre njemu v prid. Posameznik se ne odnaša do sebe kot duh, ki se je sposoben odsvojiti in izpeljati predmetno substanco v njenem postajanju, ampak kot čisti jaz. Zakaj čisti jaz se na odsvojitev ne spozna, pa je dejaven enostransko, saj razdaja svoje poglede in odmetava čiste abstrakcije jaza. Skratka, posameznik je dejaven na ravni čistega jaza, katerega smoter je, izraziti moč jaza kot neko raztresenost jaza v misli.
Predmet čistega jaza je jaz sam, ki zre sam sebe zunaj sebe kot razvezanega v svojo neenakost ali nasprotje. Jaz je namreč moč nad sebstvom, pa je tisto, kar je na tej strani določeno kot dobro, na drugi strani določeno kot slabo. Ali, tisto sebi enako je abstrakcija, s katero si čisti jaz daje zavest sebstva, zakaj njegov pozitivni predmet je jaz sam, ki ima zagotovost v svojem sebstvu. In to zvezo čistega jaza z jazom poskuša ponazoriti zgornja ilustracija, ki stremi izraziti, da je tisto, kar je jazu neko drugo, to je jaz sam v svoji sprevrnjeni podobi.
Svet čistega jaza ni nič drugega kot abstraktne predstave, ki jih nikoli na zmanjka. To torej ni noben posredovani predmetni svet, niti ni realnost in njena dejanskost, prav tako ni stvaren svet, ki bi stopil v odnos s seboj. To je svet čistega jaza, ki ni omejen in določen, ampak gre čez in čez, kar pomeni, da realnost v tem svetu ni navzoča, ker ima prednost osebni svet. Ta duh zgolj uveljavlja abstraktne predstave, ker ga odnos realnosti in njene dejanskosti ne zanimata. Zakaj on verjame v svoj svet in v tisto, kar je neka abstrakcija sebstva. V lastnem svetu najde samega sebe kot tistega, ki išče svojo neskončnost, torej tisto nespremenljivo, ki ne prehaja v svoje drugo. To pa je neposredni svet, ki ima svojo zagotovost v svojem nasprotju. Skratka, to je svet raztrgan v momente, ki razpade in je le neka enostavna tekoča občost, čista zagotovost sebstva ali abstrakcija jaza kot drugo njega samega.
Posameznik, ki povzdiguje čisti jaz, predmetni svet ne jemlje dosledno. Ta duh je prepričan, da lahko čisti jaz pridela celo resničen svet. A to čistemu jazu ne uspeva, kajti njegov svet ne nastane na način posredovanja predmetne substance, ampak tako, da od sebe odrine kak dovršeni svet sebstva, ki je neka abstraktna zagotovost. Se pravi, z negacijo sebstva si zagotovi sebe samega kot bivanje jaza. Zakaj jaz je dejaven na način odmetavanja sebstva in sploh ne v smislu gibanja predmetne substance. Čisti jaz poenostavlja svet na neposrednost, s katero izrazi, da je dejaven kot plehki idealist, ki sam sebe zre zunaj sebe kot tistega, ki je pridelal svoje nasprotje, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija jaza.