Danes ne gre za to, da bi duh razmišljal logično in bi mu šlo za čisti odnos pojma proti sebi. Zdaj gre samo še za to, da naredi predstavo o vedenju, ki bo njega kot osebo povzdignila na položaj vdanega izobraženca, ki ne misli absolutne ideje. Izobraženemu duhu zadostuje, da predmet opiše in da izpelje kakšno refleksijo, s katero potrdi svojo učenost in veljavnost. To pa je tisto prizadevanje, ki zadošča za to, da obdrži svoj položaj, ki ga ima v družbi. Ob tem pa je treba naglasiti, da ta duh danes ni dejaven tako, da bi svet spreminjal in da bi tisto neposredno prehajalo v drugo-bitno obliko. Napor izobraženega duha je samo v tem, da predstavi svojo izobraženstvo. Na ta način naznanja, da ga pojmovni svet stvari sploh ne mika. Zato se tudi z nastajajočim vedenjem in logiko mišljenja ne ukvarja, logika biti in bistva ga še ne zanima. Zakaj pridobljena izobrazba ga je prepričala, da njegov čisti svet vednosti zadostuje za to, da izdela primerno abstraktno predstavo predmeta. To je tisto gibanja vedenja, s katerim si zagotovi neposredno bivanje samega sebe. Zavest izvaja gibanje, s katerim pridela analogen svet ali tisto, čemu se danes reče neposredna resničnost vedenja. In to ne glede na to, da ta njegov svet ne zaživi kot gibanje biti in bistva. Namreč tisto, kar on predstavlja kot fiksirano abstrakcijo, je neka predstava predmetne substance, ki ni dosegla postavljenega nasprotja. Ta oblika bivanja substance je pomanjkljiva, ker mu je nastala kot fiksirana abstrakcija, ki ni doživela izpolnitve. In to seveda z vednostjo, da fiksirana abstrakcija kot bivanje obče substance lahko zaživi kot neki drugi svet v njegovi refleksiji in po prizadevanju še v kakem pridanem vedenju.
Vesel božič in srečno novo leto vam želim!
Pri takšnem udejanjanju vedenja, v katerem ne gre za pridelavo resničnega sveta stvari, ima glavno vlogo moč izobrazbe. Zakaj igra zavesti in ona gotovost, ki jo daje gibanje vedenja, ni sposobna pridelati resničnega sveta; podoba njegove vednosti ni nič drugega kot podoba sebstva, ki je zavesti nastala kot oblika fiksirane abstrakcije. V tej podobi je vsebovan raznoliki svet, ki pa ni izpeljal in vzpostavljen kot čisti pojem, ki vsebuje obče momente.
Duh, ki je danes aktiven kot tisti, ki se zanaša na vedenje in refleksijo, je dejaven brez načina. Geniju gre zgolj za predstavitev moči vedenja, ki so fiksirane abstrakcije, gre mu za fiksne pojme razuma, za podobe zavesti in kategorije, ki izražajo najsplošnejše lastnosti. Zaradi tega so njegovi (ne)uspehi takšni kot so. Kajti tisto znano in poznano, ki ne prehaja v sebi nič drugega, je fiksirana abstrakcija. Zavest ve predmetno substanco kot sebe samo, kot vednost, ki obstane v pojavu. To pa seveda ni nobeno razmerje, ampak zgolj negacija sebstva in potem sprevračanje tega v nekaj čisto drugega. In to je tista logika, ki proizvaja samo končne določenosti, predpostavke in razmišljanje, s katerim je mogoče predmet dojeti v opažanju ali predstavi, torej v pojavnosti, ne pa v razmerju proti sebi.