Kadar je iznajdljiv filozof dejaven tako, da sebstva ne vzpostavi v njegovih občih momentih, potem je jasno, da sebstva ne jemlje dosledno. Potem tudi tisto drugo sebi enako ni proti postavljeni svet sebstva, ampak predstavljeno vedenje abstraktne osebe. To je sebstvo kot tako, s katerim iznajdljiv filozof izkusi le sebe samega, tj. svoje naravno sebstvo. Se pravi, ko ne postavi sebstva kot predmet, je tisto drugo njega samega nekakšna prikazen ali predstava abstraktne osebe. Iznajdljiv filozof izreka čisto vedenje sebstva o sebi, katerega nasprotje je drugo samozavedanja, ki je mirujoči subjekt. To je pozicija, ko začne iznajdljiv filozof pogovor s seboj skozi podvojeno samozavedanje.
Veselje iznajdljivega filozofa se začenja tedaj, ko ustvari portret svoje lastne moči. To je tisto, kar odrine od sebe in se nadaljuje v drugo samozavedanje. Se pravi, tisto neposredno odtujeno sebstvo ni postavljeno razmerje do drugega, ampak čisto sebstvo kot tako ali neposredna abstraktna dejanskost. Ona je čisti jaz njegove izobrazbe, torej svet sebstva, ki je gotovost samega sebe, katerega gibanje ne odpravi abstrakcijo neposrednega bivanja, ampak se konča kot drugo samozavedanje. V tej razdvojitvi komunicirata dve strani, ki pa ne uresničita nobenega razmerja odvisnosti. Pa od tukaj toliko onega enostranskega razpoloženja in zadovoljstva, s katerim doseže filozof neko zunanjo enotnost s seboj.
Iznajdljiv filozof je zadovoljen s svetom, ki ga najde v sebi in zunaj sebe. Zaradi tega operira z vedenjem kot takim in se zadržuje v pojavnem svetu. Njegova iznajdljivost je v tem, da sebstvo izpolni skozi igro podvojenega samozavedanja.
Če je sebstvo iznajdljivega filozofa nekakšna pradomovina njegove izobrazbe, potem je jasno, da filozof operira z mnogimi vedenji in da se sebstvo kot tako na veliko razteza. To je tisto vznemirjanje, v katerem si zagotovi gotovost takoj za tem, ko se zavest dvigne iz središča sebstva, v katerem dejavna vest urejuje arhiv vedenja. Namreč, dvig sebstva kot praznega vedenja je nekakšno prizadevanje, ki stopi na plan kot gotovost, s katero doseže sebstvo čisto dejanskost. Ta dejanskost pa seveda ni nobeno predmetno bistvo, ampak le prizadevanje dejavne zavesti, ki je dala bivanje čisti izobrazbi ali praznemu vedenju, ki doseže svojo popolno aktualizacijo v drugem samozavedanju.
Iznajdljiv filozof se te navidezne odsvojitve razveseli zlasti takrat, ko vznemirja sebe z namenom, da se samemu sebi razodene kot aktivna moč sebstva. Namreč tisto negativno njegovega razpoloženja je sebstvo kot čisti jaz. Pa tako ni čudno, če iznajdljiv filozof daje prednost čistemu jazu, katerega dejanskost je čisto vedenje ali dovršeni svet sebstva. Zakaj tisti dvig v drugo samozavedanje zna biti včasih zapleten. Skratka, odsvojitev sebstva je vedno dvomljiva, ko čisti jaz ne izpolni enotnosti podvojenega samozavedanja.
Torej, kadar iznajdljiv filozof ne vzpostavi sebstvo s principom, je to naznanilo, da je dejaven brez principa. To pa je takrat, ko izvaja gibanje podvojenega samozavedanja, ki ne ustvari razmerja in odvisnosti predmetne substance.