Svet kot brezduhovno sebstvo

Written by Jože Požar on 1 marca, 2020 – 6:52 dop -

Ko je svet izraženo enostavno sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt, je to neizpolnjena abstrakcija. Duh še ne ve, da neposrednost ni nič drugega kot oblikovana zavest, ki je veljavno sebstvo. To torej še ni svet postavljen kot predmetni svet, ki bi bil sam s seboj posredovan in bi stopil v odnos s seboj skozi postavljeno nasprotje substance ali njeno razdvojenost. Zakaj svet, ki je vedenje neposrednega, je odtujeni svet osebnosti, je veljavno sebstvo, s katerim duh izpelje le smoter, v katerem najde samega sebe kot izraženo brezduhovno sebstvo, ki je njegova lastna dejanskost. To je duh, katerega predmet je čista zagotovost njega samega. Se pravi, tista neposrednost je dejanskost kot čista bit, ki je posamezno sebstvo kot sostvujoča substanca. Kar želi reči, da je njegov svet zgolj izraženo abstraktno sebstvo kot nekaj občega, s katerim duh realizira svojo individualnost. Je pa to tudi svet počenjajoče zavesti, ki se je v ravnanju iz svojih sil osredotočila na to, da realizira veljavno sebstvo kot neki izraženi svet. Duh ne izpelje nič drugega kot svojo odtujitev, v kateri zre samega sebe kot čisto zagotovost, ki je čista neposrednost.

Kadar si duh odtuji le nekaj, kar je njegovo neposredno vedenje, potem še to ni stvarni svet. Na ta način izpoveduje, da še ne eksistira kot resnični duh, saj je zunaj sebe vedenje neposrednega, ki še ni nobeno postajanje substance. Duh je dejaven s smotrom, da izrazi samega sebe kot zagotovega duha, ki ni nič drugega kot izražena zavest, ki je udejanjila brezduhovno sebstvo ali vedenje neposrednega, ki je dovršena odtujitev.

 

Svet je najprej neposredno vedenje, ki ga duh ve kot neko dejanskost sebi nasproti. Ta svet je njegova substanca kot odtujeno naravno sebstvo, ki je čista zagotovost njega samega. To je torej vedenje neposrednega, ki velja, ker je to sebstvo kot odpravljena izvorna narava. Hočem reči, to je tista svoboda duha v misli, ki je brez izpolnitve, kajti to še ni duh, ki se je odsvojil in ima samega sebe za predmet.

 

Ko je torej duh dejaven zgolj s ciljem, da izrazi le samega sebe, potem je njegova dejanskost negativno obče sebstvo, tisto koristno kot svet, ki ni nič drugega kot jaz samozavedanje. Se pravi, njegov svet ni noben predmetni svet, ki bi prehajal v svoje nasprotje in bi postajal kot dejanski svet, ampak je dejanski svet kot absolutna negativnost, ki je posamezno sebstvo. To pa je tista dejavnost, ko duh izpelje le negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost. Tisto, kar mu nastane kot neposredni svet, to je le brezduhovna občost ali svet kot odtujeno naravno sebstvo, s katerim pridela samo izpolnitev zunaj sebe.

Svet torej, ki ni postajanje predmetne substance, izpoveduje, da duh ni odpravil samega sebe na način, kot to gre duhu, ki je dejaven s smotrom, da najprej vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zato duh, ki zgolj odtuji kako abstraktno občost, ne doseže postajanja sveta, v katerem se substanca razdvoji in doseže svojo drugo-bit ali svojo dejanskost, ki je čisti dojem. Pa je odtujena in predstavljena neposredna občost samo nekakšna dejanskost sebstva, s katerim je izpovedano le to, da duha ne zanima stvarni predmetni svet, ampak le svet kot odtujeno abstraktno sebstvo. Ta neposredni svet odseva med drugim tudi to, da čista zagotovost njega samega ni nič drugega kot oblika odtujitve.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Svet kot brezduhovno sebstvo

Sorry, comments for this entry are closed at this time.