Ko duh hvali predstave, oblikuje in podarja nekakšen nepredmetni pojavni svet. Ta nima dejanske vrednosti, ker to ni gibanje predmetne substance. Zakaj ko svet ne izvira iz osnove in je brez določenosti na sebi, potem duh ni dejaven v korist gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da predstavi predmet kot neizpolnjeno neposrednost. Prosta dejavnost je danes povsod dobrodošla, kajti ne posreduje predmetnega bistva, ampak izpelje posamezne misli in predstave, s katerimi predmet nejasno zaživi skozi izginjajoče abstrakcije ali oblikovano neposrednost.
Na primer, ko je govora o dejavnem duhu, ki predmetni svet prezira in hvali le svoje predstave, je pravzaprav govora o duhu, ki ne ve, da je vedenje nujno posredovati in ga vzpostaviti kot predmet. Zakaj, ko svojega vedenja ne vzpostavi kot predmet, nastopa njegovo vedenje v imenu predmeta. Gibanje vedenja izvaja na površju in se ne dotika bistva predmeta, pa ni čudno, da proizvaja abstraktne predstave. Predmet namreč ni nič drugega kot njegovo vedenje; to odkrije, da je predmet prežet od individualnosti. Oblikovani svet ni predmetni, saj substanca ne doseže drugo same sebe v postajanju, ampak eksistira kot predstava, ki je tisto čisto brez realnosti ali pojava.
Čista vednost kot je neposredni duh je čutna zavest. To je eksistenca praznih besed, ko se zavest navdihuje z nedoločenostjo in ima pred seboj neizpolnjeno neposrednost. To so določenosti, ki od pojma vzamejo samo moment splošnosti, tisto posebno in posamezno pa puščajo ob strani. Taka določenost je čisti tale in čisto tole kot enostaven skupek mnogih. In ravno te mnoge stremi izraziti zgornja podoba, ki izraža, da je prazna abstrakcija čiste biti njeno bistvo. To je tista dejavnost, ko duh izpelje abstrakten začetek in nastane forma brez vsebine, s katero si odtuji svoje sebstvo. Podobo sem naslovil ogorčenje, kajti to je podoba čutne zavesti, ko se abstraktni Bog meče sem in tja, ker je dejaven brez cilja.
Danes ne gre duhu za to, da predmet zaživi iz gibanja predmetne substance, kajti pomembno je samo to, da predmet predstavi v primerni obliki. To bi naj zadostovalo za to, da je predmet dojet po svoji zunanjosti, ne pa kot tisti, ki prehaja v drugo samega sebe in je določen v postajanju. Površna dejavnost duha odkriva, da ni dejaven z interesom, da svoje vedenje posreduje in ga postavi v obliki elementa vedenja. Namesto, da se ukvarja s posredovanjem predmetne substance, izdeluje predstave o predmetu, ki niso nič drugega kot oblikovana neposrednost. To je namreč tisto navajeno obnašanje vedenja, ki ne proizvede nasprotja ali proti postajanja, ampak le predstavno obliko vedenja. Zakaj tista čista vednost kot taka nastopa v imenu predmeta in njegovega bistva.
Duh danes ni dejaven s ciljem, da pridela kak stvarni svet, ampak s smotrom, da uveljavi abstraktno meditacijo, s katero pravzaprav hvali le sebe in predstave o predmetu. In to razmišljanje izpove običajno tako, da odigra razmislek ločeno od predmeta, ki je abstraktna prikazen, kot dodani čisti svet jaza. In takšno izpeljevanje predmetnega sveta je danes zelo hvaljeno, pa čeprav ni izraženo gibanje realnosti in njene dejanskosti. Duh izvaja samo naključna gibanja čiste vednosti, s katerim bi naj pridelal več učinkov, kot pa z gibanjem in postajanje predmetne substance.
Danes izobražen duh podarja neizpolnjeno neposrednost, kar je čisto vednost, s posredovanjem in gibanjem substance pa se ne ukvarja. Tako si krajša pot in hkrati pripoveduje, da ga stvarni svet kot postavljeno razmerje substance ne privlači. Zakaj tisti neposredni svet je čista vednost kot nekaj občega. To so abstraktne predstave čiste vednosti kot take, ki bi naj bile ravno tako zanimive kot gibanje predmetne substance in njeno postajanje. In to počenja najbrž zaradi tega, da čisto vednost izrazi kot neizpolnjeno neposrednost. Zakaj gibanje substance ni tako privlačno kot je vnanja predstavitev čiste vednosti, ki se jo danes povsod slavi, ker je enostavna in neposredna določenost. Z abstraktno čisto vednostjo je mogoče pridelati neizpolnjeno neposrednost, ki eksistira kot formalna ali abstraktna čista vednost, ki je enostavna končnost, ki pa ni dosegla neskončnosti.