Svet kot premagana subjektivnost

Written by Jože Požar on 5 januarja, 2020 – 7:24 dop -

Kot je mogoče zaznati iz govorice izobraženega duha, njegov predmet največkrat ni nič drugega kot udejanjeno vedenje. Duh poklanja abstraktno vedenje kot nekaj danega, ki ga razveže v različne abstraktne svetove ali predstave. Se pravi, duh vedenja ne odpravi kot predmet, ampak ga enostavno podarja kot abstrakcijo sebstva. Rečeno drugače, kar duh daje drugim, to je obča sebevednost, ko je njegova resničnost vedenje samo.

Naj spomnim, svoboda je sebi predmetna; to hoče opozoriti, da duh v svoji odsvojitvi ni zgolj čisto sebstvo ali kako abstraktno vedenje, temveč je enakost sebstva s seboj. Zakaj vedenje je zavest umnega predmeta, to pa je postajanje predmetne substance, s katerim substanca doseže svojo sebienakost. Pa je idealiteta čistega sebstva zgolj početje jaza, s katerim si daje zavest svojo potrditev. Ta potrditev pa še ni uveljavitev predmetne svobode, ampak sebstvo osebe, ki si je dala svojo podobo skozi odtujitev nečesa danega, kakor ga ve.

Poglejmo to od blizu: kadar predmet ni nič drugega kot moje vedenje kot tako, je smisel početja ta, da je tisto, kar podarjam drugim, enostranska abstrakcija, ki je lahko le neki dovršeni svet. Jaz imam za smoter predstaviti svoje vedenje, ne pa predmetne substance in njene dejanskosti, zakaj ona mora biti postavljena, da bi zaživela kot predmetna substanca v njeni nasprotni podobi, tj. kot razdvojena v svoji logični sovisnosti, s tem pa določena na sebi.

 

Danes duh premaguje lastno subjektivnost tako, da prideluje samovoljna stališča in izpeljuje čisto individualnost. To je namreč početje zavesti, ki udejanja njegovo stvar, ki je občost po sebi; duh si daje dejanskost skozi ravnanje posamezne zavesti. Tisto, kar je njegova izpolnitev, to je vedenje samo kot premagana subjektivnost, ki je nekaj prosto določnega. Pa je njegov svet samega sebe zagotovi duh.

 

Naglasimo, duh danes ni dejaven s principom ali tako, da bi svoje vedenje postavil kot predmet. Namesto da svoje vedenje vzpostavi na način logične sovisnosti, izpelje le neko neposredno abstraktno dejanskost vedenja, ki je dovršeni neposredni svet. Kar je abstrakcija vedenja, iz katere je mogoče izpeljati kako nasprotje, ki pa običajno ni nič drugega kot drugo samozavedanje. To drugo samozavedanje pa seveda ne stopi v razmerje s prvim samozavedanjem, ampak sta to dva različna svetova, ki nimata nobene notranje povezanosti. To sta torej dva zunanja svetova, ki obstajata vsak za sebe. Eden neposredni svet, drugi zunanje nasprotje, oba eksistirata vsak za sebe. To pa je tista pozicija dveh svetov, iz katerih je mogoče pridobiti še kak tretji svet ali kako prenarejeno podobo sveta.

Dejavnost, v kateri duh zunanje povezuje različne svetove, ni dejavnost, s katero bi bilo mogoče pridelati kako resnično enotnost sveta. Zakaj svet brez gibanja in notranje razdvojitve, ni postavljen in določen na sebi. Hočem reči, ko je svet le nekaj končnega, potem je to abstraktni svet, ki eksistira kot enostavni svet ali kot abstrakcija jaza. In ravno to čisto abstrakcijo jaza danes hvaliči izobražen duh skozi premagano subjektivnost. Zakaj tako, zato ker gre duhu samo za to, da napravi predstavo premagane subjektivnosti, ki je njegova zunanja izpolnitev. To pa je tudi vse tisto, kar podarja drugim kot svet ali kot nekaj, kar je odrinil od sebe in je čista abstrakcija jaza ali dejanskost kot njegovo vedenje.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet kot premagana subjektivnost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.