Svet pametne glave

Written by Jože Požar on 27 maja, 2018 – 6:35 dop -

To, da je pametna glava danes dejavna povsod tam, kjer zdravi razum operira s čistim vedenjem, je razumljivo. Zdravi razum je najbolj podjeten takrat, ko odpravi samega sebe gotovega duha v enostavno predstavo sebstva. O tem svetu danes pripovedujejo vragolije zdravega razuma, ki se jih interpretira kot nekakšne bistroumnosti duha, pa čeprav gre samo za moč besede sploh. In to se dogaja zlasti tedaj, ko določen svet začne prehajati v prazne abstrakcije, ki potrdijo, da zdravi razum operira s kategorijami in predpostavkami.

Pametna glava danes nastopa v medijih, in to v vlogi razlagalca tega našega stvarnega sveta, ki venomer prehaja v nekaj drugega. Takšen neobstoj sveta dela pametno glavo za popularno, ker prideluje privlačen svet v splošnih podobah. In to neutemeljeno pridelovanje sveta je zanimivo, ker se dogaja v razblinjenih abstrakcijah. In ta svet mediji prakticirajo, ker je to preseženi svet na način čistega vedenja, katerega se poveličuje, ker ga prideluje kaka pametna glava ali avtoriteta za čisto vedenje, ki pozna vse resnice sveta.
 

Dobro bi bilo, ko bi človek dojel, da tista osnovna izobrazba nima v sebi daru, da je zmožna pridelati čisti pojem. O tej pomanjkljivosti pripoveduje čisto vedenje, ki velikokrat operira z ciljem, da doseže kakšno korist. Tisti prosti odnos proti sebi je namreč nekakšno pretirano uživanje mišljenja, ki se ga hvaliči, ker se verjame, da je razvajeno mišljenje sposobno pridelati celo resnični svet. O tem govorijo mediji in duh, ki na ekranih prideluje nekakšne portrete čistega vedenja. Oni namreč izžarevajo zlasti to, da duh spregleduje postajanje pojma, s tem pa logično sovisnost substance.
 
Zamislite si predmetni svet, ki bi obstajal v osnovnih določilih. To bi bila razvita substanca v svoji razvejanih občih momentih, torej dejanskost, ki bi izvajala gibanje v dva ekstrema. Tista zunanjost kot drugo-bit bi ne bila nič drugega, kot dejanski čisti dojem predmetne substance. Tako bi nasprotje bilo identična oblika oni neposrednosti, ki se je odbila od sebe z namenom, da doseže svojo določenost. Kajti samo določen svet je dejanski svet, ki ne potrebuje pojasnjevalca ali pametne glave; zakaj določen svet eksistira kot gibanje in postajanje čistega pojma, s katerim je dosežen odnos substance do sebe.

Jasno je, da svet pametne glave ni dosledno razviti svet. Zaradi tega je mogoče sklepati, da pametna glava ne prideluje resničnega sveta, ampak zgolj abstraktno prepričanost. Zakaj tisti resnični svet je mogoče izdelati edinole, če je duh dejaven v načinu ali s principom, s katerim je najprej vzpostavljena substanca predmeta, ki preide v svojo drugo-bit, tj. v obče momente, kar je njena vzpostavljena določenost. Pa je zato tista abstraktna prepričanost pametne glave zgolj čisti svet, ki se nadaljuje v neki drugi svet. Da bi bil svet resničen, je potrebno vedeti, kako si duh samega sebe odsvoji ali kako razvije svoje sebstvo, ki je tista določena sebi enakost one neposrednosti, katere bit postaja kot eno bistvo predmetne substance. Ta element vedenja je namreč rezultat gibanja realne substance, ki v začetnem posredovanju s seboj preide v razvejano sebi enakost ali v razdvojeno substanco.

Resnični svet ima v sebi zahtevo, da si duh odsvoji svoje sebstvo in se postavi kot predmet. Edino to je znamenje, da je dejaven v načinu in ne kot pametna glava, ki odmetava vedenje in spregleduje določila substance. Takšen svet ni dejanski svet, ampak pojavni svet, ki ga pametna glava najde v sebi in je zunaj nje zgolj čista oblika odtujenih misli.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet pametne glave

Sorry, comments for this entry are closed at this time.