Kot večkrat slišimo in dojamemo, izobražen človek se sklicuje na abstraktno vedenje, tj. na abstrakcije ali posamezno znanje, na katerem gradi neki drugi svet. To je individuum, ki nastopa in širi svoj jaz čez razblinjene abstrakcije, v katerih prepozna sebe kot tistega, ki podarja nebistveno sebstvo ali predstave, ki jih največkrat še interpretira in pojasnjuje. Skratka, izobražen človek je danes aktiven kot pojasnjevalec znanja, ki prezira gibanje predmetne substance. Tako da tisto, kar daje drugim, to je abstraktno vedenje, ki je nekakšen napol resničen svet sestavljen iz kategorij. To je pravzaprav v predstave povzdignjeno sebstvo, ki ga jaz odpravi kot neko abstrakcijo razločkov ali predstav.
Da izobraženec pojasnjuje samega sebe in da uveljavlja abstrakcije vedenja, gre prisoditi temu, da se v šoli ni učil misliti predmetne substance in da ni spoznal logične sovisnosti, skozi katero predmetni svet doseže svojo razdvojitev in določenost, kar je postavljeno Eno samega sebe. Hočem reči, izobraženec se ni poučil, kako si samega sebe odsvoji in svoje vedenje postavi kot predmet. Namesto da se uči misliti predmetni svet in ga posredovati kot gibanje substance, nabira vedenje, češ, vedenje je samo po sebi resnično. A to ravno ni, saj resničnost ni noben neposredni svet, ampak posredovani svet s seboj in to v načinu logične sovisnosti. Tako da resničnega sveta izobraženec ne doseže, ker nima uvida v to, kaj je logična sovisnost in zakaj jo je treba uresničevati. To izhaja iz pomanjkljive izobrazbe, ki jo sicer nenehno hvaliči in povzdiguje, ker je prepričan, da je popolnoma izobražen.
Praznoverje v abstrakcije je tisto, ki ne dovoli, da bi realni svet bil posredovan in vzpostavljen kot dejanski svet. Še posebej se to kaže tedaj, ko duh predpostavlja neko določeno abstrakcijo znanja izven mišljenja, na kateri zgradi kak drugi svet, ki ni nič drugega kot znanje razblinjeno v abstrakcije. To je svet določen po jazu, torej neka možnost kot brezmejna raznolikost sveta, iz katerega je mogoče izpeljati še kako naslednje slepilo, ki pa zopet ni nič drugega kot čista abstrakcija jaza.
Izobraženec se obnaša kot kak zanesenjak, ki pa izreka le neko neposredno zagotovost, katere drugo je vedno abstrakcija kot možnost. To kaže, da sebe izpolni pomanjkljivo ali tako, da razblinjen v abstrakcije izreka svojo absolutno ničnost. To pa je zunanji svet, v katerem nastopa njegov jaz kot zavest, ki zagotavlja to in ono čez prazne besede, vse z namenom, da izpolni sebe ali prazno mojost. Se pravi, kar je njegovo neko nasprotje kot čisti abstraktni svet jaza, to je abstrakcija sebstva kot oblika njegovega drugega sveta. Ampak ta drugi svet je gola zunanjost, posredovani subjekt, ki je kot pojavni svet predstavljena čista sebevednost. Ali, to je le čisti jaz kot čista sebevednost razblinjena v abstraktne predstave.
Izobražen človek, ki nastopa kot razlagalec svojega sebstva, ni dejaven v načinu ali tako, da bi predmet postavil v njegovi osnovi in izpeljal postajanje njegove realnosti in dejanskosti. Kar nam pove, da ni dejaven na način logične sovisnosti in gibanja predmetne substance. Tisto torej, kar bi naj bilo gibanje substance, to za njega ne obstaja. Zakaj, kar so njegove abstraktne predstave, to je razblinjeni svet, ki eksistira ločeno in samostojno. Pa zato ni čudno, če je izobražen duh povsod dejaven na način posredovanja in pojasnjevanja abstraktnega vedenja in če logično sovisnost spregleduje in je nikjer ne spoštuje.