Svet reduciran na čisto abstrakcijo

Written by Jože Požar on 8 aprila, 2012 – 7:17 dop -

         Svet tak kot je po sebi ali abstrakten, izrečena beseda ali čista misel, je gotovost kot enostavna neposrednost in ima strukturo sebstva. To so forme, ki ne ponujajo nobene resnice. Tu na začetku svet obstaja kot abstraktna bit, kot neka empirična eksistenca. Ona je tisto neposredno formalno, čista abstrakcija, reducirana bitnost, tudi neka sestava, kateri je mogoče dodajati kake druge sestave. Povedano še tako, neposrednost je dvig človeka v njegovo abstraktno sebstvo. Neposrednost torej, ki je reducirana na prazne besede in je neka oblikovna enostavnost. In ta neposrednost, ki je brez realnosti in eksistira zunaj gibanja, ne izreka nič takega, kar je v njej vsebovano, ona zgolj je in biva kot zelo revna bit.
 

Oblikovno in brez realnosti, tisto čisto in povsem abstraktno negativno, je bit v svoji neposrednosti ali sama forma brez vsebine.

 
         V ta enostaven in reduciran svet na neposrednost, začenja vsak duh sebe odpravljati. Tudi tisti, ki je poln abstraktnega vedenja in je preveč izobrazil svojo naravno zavest. Tega začetnega sveta se enostavno ne da preskočiti. Človek sicer lahko sebe začenja s kakim trdim vedenjem, vendar tudi to vedenje je treba najprej postaviti kot premet. Mogoče se ravno zaradi tega toliko hvali čisto vedenje po sebi, ker se ga jemlje kot neki izgotovljeni svet, kot kako neposredno resnico. Človek seveda lahko verjame v neposredno vedenje, vendar je treba vedeti, da je vsak svet najprej nekaj neposrednega in potem svoje prehajanje v razdvajanje ali v svoje drugo. Naj spomnim, preden duh začne kaj odpravljati, mora najprej od sebe odriniti tisto svoje naravno sebstvo, na primer, neko vedenje najdeno v njem. Se pravi, duh sebe najprej izreče kot nekaj neposrednega, kot naravno sebstvo, ki ga odrine od sebe in je njegova zagotovost. A ta nastala enostavna neposrednost, oblikovana sestava, je šele sebstvo zavesti ali je čisti jaz, ki se danes največkrat konča v kakem konkretnem znesku in v prepričanju, da je mogoče neposredno abstrakcijo dojeti tudi kot kako čisto resnico.

         Duh skozi izrečeno čisto abstrakcijo uveljavlja svojo voljo. Za to potrebuje besedo in nekaj dobre volje. In videti je, da se čista volja v tem neposrednem svetu dobro počuti. Ob tem pa je mogoče zaznati, da je v tem doseganju čistega sveta prisotno le abstraktno bitje, ki je neki tale kot jaz, čista sila, ki največkrat zakrije vsebino. In takšna čista in prazna sila duha, ki se jo lahko širi skozi mnoge prazne abstrakcije in uveljavi skozi avtoriteto denarja, ne počne nič drugega kot to, da reducira svet na golo število. In to reduciranje sveta na bit nasploh, bi naj bil ta neki novi in enostavni princip delovanja, ki da lahko vsako čisto resnico zaobjame v čas kot zdaj. A v resnici je danes čas le nekaj izrečenega, neki to je, ki je prazna abstrakcija nedoločene biti.

         In tako seveda ne preseneča, če človek sebe najde odpravljenega v nekem določenem znesku ali v prazni abstrakciji. Ona izreka le to, da je.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment