Neoliberalizem kot nedosledno svobodomiselstvo, prideluje širokosrčne prestave predmetov. V odpravljanju kake predmetne neposrednosti razpade na podvojeni svet; prvi je vedoče sebstvo kot tako, drugi pa svet postavljen nasproti prvemu. Drugi svet ni svet, ki bi bil proti postavljen prvemu, ampak je svet, ki je zgolj zunanja medsebojna odvisnost misli. Zato je tisto, kar nastane, svobodomiselna predstava ali neizpolnjena abstrakcija.
Neoliberalizem je prizadevanje, v katerem se duh povzdigne do miselne svobode. To pa je čisti svet predstav, ki so nekakšne transcendentalne ideje, v katerih odkrijemo izvršitev intencije, kar pa še ni nikakršna individualna svoboda, ampak zgolj miselna svoboda, ki se jo demonstrira kot odnos misli ali pa kot širokosrčno liberalnost, katere pridelek je nadčutna kompozicija stvari. Pravzaprav, to je goljufija samega sebe in drugih, kajti takšno svobodomiselno početje se ne ukvarja s stvarjo, ampak z golo možnostjo, v kateri so vse krave črne, kot se to običajno reče. Tako da je to zgolj abstraktna miselnost, ki resničnega ne pojmuje kot substanco, ampak zgolj predpostavlja predstave o njem. Taisto prizadevanje je prazno preseganje nečesa določnega, ki razpade v abstrakcije.
Liberalna miselnost se ne ohranja v razmerju do drugo-biti, ampak prehaja v svoje nasprotje ali v zmedo določenosti in v tisto neko zunanje povezovanje z asociacijami. V tej miselnosti ni navzoča realnost substancialnega, ampak zgolj apriorni pojmi in predikati možnega.
Liberalec sebe vznemirja s substanco prežeto od individualnosti. To se pravi, ker ne spoštuje drugo-biti ali čistega dojema, zgolj demonstrira svojo svobodomiselnost in širokosrčnost, v kateri sta zaobjeta radodarnost in modrost spekulativnega uma.
Ko je neoliberalizem dejaven tako, da ne izhaja iz postavljenega čistega pojma, potem je pač tisto, kar mu nastane kot drugi svet, prosta abstrakcija ali kako spekulativno modrovanje, katerega produkt ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. To je nekakšna čista zadovoljitev sebstva, ki jo je dosegel čisti jaz skozi ono svobodomiselno aktivnost. Pri tem pa je treba dodati tudi to, da zavest ali čisti jaz ne izhaja iz nobene osnove ali proti postavljene substance, ampak iz interesa, da bo onstran prvega sveta iztaknil neki bolj čisti in resnični svet. Ampak ta drugi svet ni nobeno nadaljevanje prvega sveta, ampak je zgolj čisti svet, ki ni v nobenem razmerju s prvim svetom.
Torej tisto, kar danes prideluje neoliberalizem, je razsežnost svobodomiselnosti. To pa ni oblika predmetnosti za zavest, ki je čisti dojem ali postavljeni čisti pojem, ampak je to le modrovanje nadčutnega uma, ki išče v neskončnosti podobo, ki bi primerno zastopala življenje ideje in vedočo zavest, ki uživa svoboščino zunaj sebe. Se pravi, neoliberalizem išče svojo dejanskost v nekem subjektivnem preseganju sveta, tj. v razumskih apriornih pojmih, v katerih se predvidevanje kot svobodomiselni nazor mogočno šopiri, s tem pa tudi one privlačnosti, ki vzkalijo kot nadčutne ideje; te pa niso vzpostavljene kot razmerje ali kot dejanski duh, ampak kot čisto sebstvo, ki je razblinjeno v abstrakcije.