Ta čas ima v sebi tudi to nujnost, da je filozofija dejavna na izhodiščnem odpravljanju duha

Written by Jože Požar on 25 novembra, 2012 – 8:04 dop -

         Filozofija bi naj v svojih razmišljanjih odkrivala zlasti duha v elementu njegove odsvojitve. Filozofija namreč ni le vedeževanje in širjenje sveta v kategorije, temveč je razvojna stopnja, metoda in dejavnost duha v tem času. In po razvojni stopnji gre duhu prav to izhodiščno samospoznavanje. In prav to izhodiščno nanašanje je mogoče danes spremljati skozi dela sodobne umetnosti; duh v njih samega sebe odpravlja in si daje obstoj v svoji proti postavljeni podobi. Vse seveda z namenom, da skozi nasprotje ali obče momente postavi sebe kot predmet ali kot tistega, ki je postavil svoje naravno sebstvo kot čisto sebstvo. Pri tem vzpostavljanju duha je bistveno vedeti, da duh svojo naravo spoznava kot postavljeno nasprotje. Gre za odsvojitev njegove notrine, s katero postavi sebstvo v občih momentih. Namreč, določitev duha je, da ni nikoli sam, temveč na sebi navzoč kot svoje Drugo. Zgornje želi reči, da je stvar filozofije v tem času prav to, da zazna čas kot spoznavanje narave duha; sodobna umetnost to spoznavanje odlično demonstrira svojimi deli. Naj tukaj še omenim: z odsvojitvijo duha je povezana tudi logična metoda ali obče določilo narave duha.
 

Hegel zapiše: “Duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe kot mislečega”.

 
         Filozofija bi naj spoznavanje narave duha v tem času vsebinsko motivirala, če želi kaj prispevati k njegovemu razvoju. Človek je duh, ki si svoj razvoj naredi za predmet, kajti duh je najprej tisto obče in notranje. Filozofi so se gnali za tem, da bi zrli samega sebe kot duha in kot absolutno bitje. Zato je tista naključna dejavnost filozofije v bistvo neproduktivna, kolikor se filozofija dogaja zgolj na ravni čistega vedenja in zunaj vsake nujnosti. Sedanjost ni le idealiziranje preteklosti ali najstvo kot prihodnost, temveč je enotnost, ki je ni mogoče nenehno spregledovati. In to še posebej velja za gimnazije in univerze, katerih smoter bi moral biti vzpostaviti predmet filozofije tako, kot to gre duhu po njegovi razvojni stopnji; se pravi, najprej predstaviti filozofijo kot fenomenologijo duha, nato pa iz te postavljene osnove izpeljati predmet filozofije kot čisti pojem. Na ta način bi predmet filozofija bil vzpostavljen iz njene narave, skozi katero duh samega sebe spoznava kot razvijajočo se idejo; in za to spoznavanje gre danes.

         Duh si sebe v izhodišču odpravi na določen način, s katerim sebe postavi kot predmet. In prav to vzpostavljanje duha v podobah zavesti, samozavedanja, uma in duha je pogojeno s spoznavanjem absolutne ideje. Zato bi bilo najbrž dobro, če bi duh stopil korak nazaj in začel sebe misliti iz izhodišča ali od tam, kjer notrino kot sebstvo postavi v občo podobo. Tako bi filozofija kot predmet v gimnaziji in univerzi najprej razodevala odsvojitev duha, za tem pa sebe predstavila kot čisti pojem. Namreč, če se filozofija kot predmet ne bo vzpostavila skozi občo naravo, se zna zgoditi, da se bo filozofija še naprej izgubljala v abstraktnih predstavah, ki gredo na roko predavateljem filozofije, dijakom in študentom pa ne.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Post a Comment