Duh si daje obstoj čez stvaritve, ki so nekakšne teoretične ideje. To pridelovanje subjektivne ideje poteka običajno tako, da premaga sebe kot neko spoznavanje končne vsebine ali določene objektivnosti. Duh najde formalni realnosti neko primerno realnost. Takšna aktivnost pa seveda ni tista dejavnost, ki proizvede drugo-bit ali proti postavljen dojem, s katerim je določena občost pojma in je vedenje dejansko. Subjektivna ideja je najprej nagon pojma, da realizira znanje in da določi objekt. To pa ni spoznavanje, v katerem bi duh najprej sebe odpravil in se postavil kot predmet, nato pa bi na tej postavljeni osnovi izpeljal pojem ideje. To je pomembno omeniti, da se ve, da teoretična ideja ni čisti odnos pojma proti sebi, ampak zgolj pojavnost ideje, ki pa je le neko spoznavanje kot tako. Tu namreč ne gre za to, da bi končnost sebe razrešila v neskončnosti in bi duh podrobneje določil idejo.
Idealizem, ki izreka neposredno gotovost, kateri stoji nasproti druga gotovost, je čisto razvijanje razlik v abstraktno formo pojma ali spoznavanje kot tako.
Tisto, kar duh danes prideluje kot teoretično idejo, to je le čist uvid ali abstraktna zamisel, v kateri je stvaritev določena kot čisto znanje. Rečeno drugače, duh subjektivno idejo veže z neko objektivnostjo. Ta dva nasprotja zunanje poveže in jih ponotranji kot konkretno abstraktno zamisel. Razrešitev dveh nasprotujočih strani je tako neka sredina, ki je konkretna subjektivna vsebina. Pri tem pa je treba omeniti še to, da ena stran ne prehaja v drugo kot notrina in da drugo-bit ni dosežena, ker tisto resnično drugo sploh ni smoter duha. Njegov smoter je samo to, da nekako zunanje poveže dve nasprotujoča abstraktna svetova in tako sebe proizvede kot inteligenco. Takšen produkt teoretične ideje pa ni izpeljani posamezni pojem, ampak samo stvaritev kot neko končno spoznanje.
Veliko konkretizacij je, ko spoznavanje izhaja iz formalne objektivnosti, ki se jo dvigne v neko konkretno končno podobo. Pri tem pa se podarja videz, kot da je tisto končno absolutno in velja kot teoretična ideja. A v bistvu gre za teoretično izhodišče, s katerim se pridobi le neko končno vsebino, ki se jo zunanje veže v abstraktno opredeljenost. Tako da tisto, kar nastane, ni nič drugega kot protislovje pojma ali enostranska forma vsebine. Lahko bi rekli, ker duh ne postavi sebe kot predmet, realizira spoznanje tistega, kar je.
Teoretična ideja nastane kot neko predpostavljeno znanje, katerega nasprotje je abstraktna predpostavka ali ravnodušna drugo-bit, ki ima vrednost nečesa nebistvenega. V toliko je teoretična ideja nagon, ki premaga lastno subjektivnost. To pa je tisto pomanjkljivo spoznavanje ideje, v kateri ideja velja samo kot idealni svet. Na ta način je teoretična ideja samo nagon pojma, da realizira absolutno gotovost o samem sebi.
Naj opomnim: kadar neposredna objektivnost ne prehaja v drugo-bit, potem to ni resnično spoznavanje, ker inteligenca ideje ne ustvari. Njen produkt je le izražena teoretična ideja, katere vsebina je neko razumevanje objektivnega sveta ali nečesa danega.