Tihotapci in nasprotja

Written by Jože Požar on januar 22, 2012 – 7:51 dop -

         Film Tihotapci me ni očaral, dvorano sem zapustil nekoliko nezadovoljen. No, potem ko sem ponovno preletel segmente filma (vznemirjala me je umetniška plat filma) in začel vdirati v nasprotja, nasprotij pa v filmu ne zmanjka, sem marsikaj odkril in na koncu zaključil, da je film pravzaprav narejen v skladu z zahtevami sodobne umetnosti. To, da ima film umetniško vrednost, to mu gre po pretresanju pojma nasprotje, ki ga sodobna umetnost raziskuje skozi spoznavanje notrine. Namreč, glavni akter filma Tihotapci svojim delovanjem pokaže gledalcu, kaj se to pravi samega sebe vzpostaviti kot svoje nasprotje in to postavljeno nasprotje tudi realizirati; in to vse v smislu njegovega razdvajanja in odsvojitve. Zakaj njegova odsvojitev je žrtvovanje, v katerem on zre svoje čisto sebstvo kot čas.
 

Jaz ne poznam le svoje narave, temveč tudi njeno nasprotje ali svojo mejo

 
         Nasprotja so tista, ki prežemajo zgodbo filma. Film tako rekoč gradi zgodbo na vzpostavljanju pojma nasprotje. Nasprotje lahko človek vzpostavi tako, da tisto istoimensko postavi kot razločevalno notrino, lahko pa ga vzpostavi tudi skozi vstopanje v razmerje, ki mu je vsiljeno od druge osebe. Nasprotje, ki ga glavni akter filma vzpostavi skozi določno začrtano pot in svoje delovanje, je realizacija njegovega nasprotja in s tem zgodbe filma. Sočasno pa zgodba prikazuje skozi druge osebe tudi vzpostavljanje nasprotja, ki je vsiljeno osebam od zunaj. To nasilno vzpostavljanje nasprotja gledalca opozori na razliko med nasprotjem, ki ga vzpostavi glavni akter, in nasprotjem, ki je drugim osebam vsiljeno od zunaj. Nasprotje, pa naj ga človek sam iz sebe vzpostavi ali skozi drugo osebo, bi torej bila sama stvar filma. Stvar gledalca pa bila v tem, da nasprotja zazna in da iz njih kaj poučnega izvleče za sebe.

         Kar se tiče konca zgodbe naj omenim, da režiser ne konča zgodbe filma s kakim neobičajnim izhodom. Zgodba se izteče v čutno zadovoljstvo. To verjetno zato, da zgodba, ki poteka skozi realizacijo vzpostavljanja nasprotja, ne bi na sebe pridobila kake odvečne podobe. To namreč, da je glavni akter realiziral in dejansko vzpostavil iz njega izvirajoče nasprotje, to je tisto, kar je sama dejanskost filma in je tudi tisto, kar izriše umetniško plat filma.

         Na koncu vseh koncev sem zadovoljen s filmom in tudi s seboj. Pomirjen sem, saj mi je uspelo vzpostaviti mojo predstavo o predstavi ali moj čisti pojem o filmu Tihotapci. To pa je tudi tisto, zaradi česa sem si film ogledal.


Posted in Sodobna umetnost | No Comments »

Post a Comment