Tisto, kar je našo državo pahnilo v težave, je prostost od svobode

Written by Jože Požar on 7 aprila, 2013 – 6:12 dop -

         Dejavnost države, v kateri je določna vsebina oblika občosti, je oduševljena z duhom ljudstva. V dejavnosti države dobi svoboda svojo objektivnost v občem principu države, s katerim si duh daje zavest o enotnosti z občim duhom. To poskuša izraziti, da država temelji na religiji in da je religija njena prva notriskost, katere substanca je svoboda duha.

         Vstaje so upor duha, ki državi sporočajo, da se obnaša samovoljno in da naj neha proizvajati tisto ne-umno. Zakaj politična modrost ima opraviti z enotnostjo subjektivne volje in občega. Kar pove, da država ni abstraktum, ampak enotnost z občim duhom. Zato, “to kar vlada v državi, je, ravnati po obči volji in narediti neko obče za svoj smoter”, tako Hegel.
 
Prostost-od-svobode

Dejanska država je oduševljena z duhom ljudstva
 
         Če kaj, potem je danes v naši državi dognano predvsem to, da ta vsepovsod navzoča prostost od svobode spregleduje dojem ljudstva in ne vidi, da je državnopraven princip odtrgan od občega duha, ker je v sebi nedoločen ali abstrakten. Celo več, ta prostost od svobode sploh ne zaznava duha ljudstva, ne prepoznava dejstva, da je lahko edina vsebina države duh ljudstva. Ta nesvobodna drža se sploh ne zmeni za to, kaj je duh po svojem dojemu, saj zaznava le svoja prepričanja ali tiste neke poglede, ki jih najde takoj v sebi. In ne le to, ta v sebe zagledana zavest ne zaznava niti tega, da je religijo ljudstva potisnila na ulice mest. Namesto da religijo dojema kot nekaj najbolj izvorno notrinskega ali kot vedenje o sebi, se gre prostost od svobode. A kot vsak duh danes dobro ve, je samo bistvo države religija, kajti religija je tisto, kar ima ljudstvo za resnično. In ker se religije ljudstva ne dojema kot dejansko navzoči svet duha ljudstva, se to razhajanje politike in duha ljudstva v posledici kaže, kot vstaja duha ljudstva, ki jasno izpoveduje, da se ne strinja s politično puščobnostjo, ki hoče odpraviti svobodo duha.

         Ni težko zaznati, da prostost od svobode ni slekla s sebe onih vnanjskih slučajnosti, temveč jih proizvaja kar naprej v oblikah onega praznoverja v abstrakcije. Prav tako se temu duhu ne zdi potrebno, da svobodo spozna kot predmetno. Zakaj tisto, kar je nekaj prosto od sebe odrinjenega ali izrečenega, to še ni nič svobodnega. Zato mi ne moremo hvaliti nečesa, kar ni oduševljeno z duhom ljudstva, ki je izvorno navzoč v substanci države. To, kar danes od sebe odriva prostost od svobode in je resnica te volje, so posebnosti, ki z negacijo ne rezultirajo občega; v posebnostih, ki ne proizvajajo občega, je namreč navzoča samovolja.

         O skupni zavesti, ki je danes vzpostavljena kot tista zavezniška zavest, naj tukaj omenim le to, da ji ne gre za razmerje do predmeta, ampak za uveljavljanje onega strankarskega prepričanja, ki še ne ve, da je svoboda sebi predmetna; sebe vedoča in ima le sebe za smoter. Hegel zapiše: “Država ima z religijo isti skupni princip; religija ne pride od zunaj zraven, da bi od znotraj navzven regulirala zgradbo države in obnašanje individuov, njihovo razmerje do države, temveč je prva notrinskost, ki se v tem določa in udejstvuje.”


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment