Tokrat o logiki zaznavanja

Written by Jože Požar on 5 februarja, 2012 – 7:52 dop -

         Duh v svojih razmišljanjih ne upošteva vzajemne določitve končnega in neskončnega, (končno kot realen obstoj nasproti neskončnemu), ampak sebe odriva od sebe in napuhava obseg zaznavanja. V to zaznavanje pade tudi vse tisto, kar je kot inteligenca in čisti um. Duh izvaja operacije spoznavanja v načinu zaznavanja. Zato v odpravljanju samega sebe ne postavi določne realnosti, ampak zgolj izreka enostavne bitnosti v smislu biti-za-drugo. In zaradi tega je tisto, kar odriva od sebe, zgolj fiksirano naravno sebstvo kot moč nad svojim sebstvom. Ta razgrnjeni svet pa je tudi nekakšen predmet v občih momentih, dovršen kot resnično zaznave, v katerem najde duh sebe kot absolutno vednost ali abstraktno moč. Se pravi, dejavnost duha je tukaj naravnana k temu, da postavi svojo neposredno izpolnitev ali da njegovo znanje dvigne v neko čisto obliko abstraktno negativnega. Ta abstraktna dejanskost v bistvu ni nič drugega, kot zgolj igra abstrakcij, ki jo izvaja zavest.
 

Ko duh odmeče abstrakcije v neko obliko bivanja, to je tisto njemu enako ali abstrakcija v dejanskosti

 

         Igra abstrakcij ima v sebi logiko zaznavanja, ki deluje na načelih zdravega človeškega razuma. Razum vodi igro abstrakcij in tista nična bistva, ki jih ne zmanjka, razveže v momente. On torej ne posreduje neposredne reči in tudi ne deluje za kaj določno posredovanega in postavljenega, ampak se preganja s praznimi abstrakcijami, ki niso notranje med seboj vezane. Tako da je produkt te logike zaznavanja zgolj to, da dodeli duhu to neko čisto zagotovost v smislu nepopolnega preseganja. Ta logika deluje po nareku omike in proizvaja tisto primerno dejanskosti, abstraktne podobe znanja, ki se jih lahko po mili volji oblikuje in preoblikuje z različnimi oziri.

         Če duh ne prepoznava enostranskega početja razuma, potem si tudi oblike čistega dojema ne more odsvojiti. Njegova odsvojitev je namreč pogojena z vzpostavitvijo čistega dojema, s katerim duh vzpostavi tisto svoje brezduhovno sebstvo kot čisto vedenje. In če duh ne vzpostavi naravnega sebstva kot duhovno bit, potem pač zgolj uveljavlja in utrjuje obnašanje zavesti, v katerem se abstraktna oseba odtujuje kot moč njene omike, kot duh, ki sebe ureja v neki abstraktni svet. In ker takšno urejanje sveta ne vzpostavi določne predmetne substance, se duh ne odsvoji.

         Zgleda da ta naša logika zaznavanja ne deluje za vzpostavljeno predmetno substanco. In ne gre misliti, da smo s tem, ko smo zavest čez mero omikali, tudi izpopolnili logiko mišljenja; to bi bil čudež. Če bi natančneje pogledali, kaj vse počenja to naše mišljenje, potem bi med drugim prišli tudi do spoznanja, da odmetava naše naravno sebstvo. Mi to odmetavanje jemljemo kot inteligenco, a »inteligenca je fantazija dovršena do samozrenja«, približno tako nekje zapiše Hegel. Želim reči, mi verjamemo, da se našega mišljenja ne da izpopolniti. Lepo vas prosim, to, kar počnemo v svojih razmišljanjih, to je zgolj odmetavanje našega naravnega sebstva. Kaj se pravi misliti in odpraviti tisto neposredno reč, to nam skozi vsa njegova dela odlično kaže filozof G. W. F. Hegel.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment