Zgleda da duh zaničljivo gleda na opredeljenost, pa se tako drži stran od dojema in nujnosti. Zaradi tega v svoji začetni odsvojitvi pridela le formalno silnost sebstva, ki je tole čisto vedenje. V bistvu idealizira svojo izobrazbo, ki jo aktualizira kot abstraktno predstavo čistega vedenja. Njegov dejanski svet je neposredna oblika vedenja, ki jo posreduje ali pa ne v druge oblike vedenja. Tako da tisto, kar mu nastane, ni oblika enostavne neskončnosti ali sebi enako bistvo, ampak neposredna oblika čistega sebstva, ki je neka abstraktna gotovost, ki jo je mogoče po mili volji dopolnjevati ali zunanje vezati z drugimi svetovi. Neposredni svet čistega sebstva nima nobenega drugega pomena, kot da je čisto vedenje. Tako kaže, da tega duha kaj več od preseganja čistega vedenja ne mika. On je po svojem prepričanju duh, ki je zadovoljen s tem, da je zunaj sebe le neka transcendentna oblika vedenja.
Dragi prijatelj, svet se začenja v nas. In zato se sprašujem, kako si duh vedenje samega sebe odsvoji, da obdrži enakost s seboj. Odsvojitev duha si predstavljam tako, da gibanje sebstva razdvojim; s tem je postavljen proti postavljeni svet kot čisti dojem. Namreč duh bi naj izpolnil sebe tako, da dojem ustreza predmetu in predmet dojemu.
Nekaj dni nazaj sem prebiral intervju s filozofom, kjer sem lahko zaznal, kako filozof pojasnjuje ali interpretira svojo vednost. Iz njegovih odgovorov je bilo mogoče dognati, da komentira predpostavke, ki jih okrasi s čistimi predstavami. Filozof je odmetaval čiste uvide kot neke opredelitve, ki so mu nastale kot nekakšno transcendentno umevanje. To pa je tisto predstavljanje čistega vedenja, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak s posredovanjem oblik vednosti, ki niso nič drugega kot predstave o pojmih. In tako sem dobil vtis, kot da filozof ni počel nič drugega kot to, da je njegovo vednost posredoval v oblike transcendentalne vednosti. Ko pa filozof obstane v transcendentalnem ali abstraktnem svetu, potem je to neko početje, ki mu ne gre za nobeno drugo-bit, pa je tisto, kar poklanja, neki čisti abstraktni svet, ki ima samo transcendentalni pomen. V takšnem svetu običajno najdemo abstraktno dejanskost in neke trivialne resnice, ki nastanejo filozofu kot kombinacije domišljije.
Da je danes filozof dejaven brez resnih izdelkov, ima zasluge čista vednost in transcendentni idealizem. Z njim je presežen svet izobrazbe, ki pa kot čista vednost ne doseže nobene vzpostavljene enotnosti. To pa najbrž zato, ker filozof svojo aktivnost največkrat dokonča s kako transcendentno atrakcijo ali z drznim razmišljanjem. In to vedno na tak način, da odtuji predpostavko, ki ji da neki transcendentalni pomen. Tako da je tisto prazno onstranstvo neko čisto transcendentno modrovanje, ki je povsem abstraktno.
Dejstvo je, da filozof nima težav z analizo njegove domišljije in transcendentalnim pomenom. Kot dejaven duh pač vedno najde kaj v sebi, kar razreši s kakim pogojem. Ko pa filozof preseže tisto, kar neposredno daje, je zunaj realnega sveta. To je območje, kjer lahko razmetava svojo vednost in izpeljuje kombinacije zdravega uma. Pa zato tudi ni čudno, če filozof nenehno išče neko virtualno resničnost v transcendentalnem pomenu, in če se drži tistih čistih kategorij, ki niso nič drugega kot predstave o stvareh sploh.