Tisto transcendentalno spoznanje se ne ukvarja s predmetom, ampak apriornimi pojmi o predmetu sploh. Pa tako ni nenavadno, če se danes idealizira zgolj spoznavanje a priori, ki se ga aktualizira kot teoretično umovanje. Spoznavanje a priori je realizirano povsod tam, kjer se uveljavlja zgolj spekulativno moč in izobrazbo. In to uveljavljanje učenosti se hvaliči kot nekakšno sposobnost zdravega uma, ki pa le sebe presega, ne pa predmeta. Kajti rezultat je ekspozicija apriornih pojmov ali transcendentalni objekt kot obča stvar sama.
Naj ponovim, transcendentalno spoznanje se danes ne ukvarja s predmetom, ampak apriornimi pojmi o predmetih sploh. To je prazno teoretično razglabljanje o pogojih in tistem, kar eksistira v nas samih. Taisto je torej nekakšno preseganje sebstva, ko čisti um uveljavlja možnost stvari čez kategorije, ki nastopajo kot kakšna predhodnica, na kateri spekulativni um oblikuje one privlačnosti, tj. atrakcije, ki naredijo pojav bolj mikaven in zanimiv. To je tisto sebe odtujevanje, ko razum in spekulativni um z roko v roki gradita nekakšno pojavitev, tj. transcendentalni objekt, ki nastane z navajanjem apriornih pojmov, na katerih se oblikuje tisto možno. Rečeno s Heglovo besedo, to je tisto čisto prazno Eno, kot kaos duhovnih moči. Zakaj tisto nastalo je transcendentalni objekt narejen iz razumskih pojmov in kategorij. Povedano še tako, čista zavest predstavi neki pojav, ki je prav tisto enostavno kot samega sebe vedoči duh; negativno samozavedanje, ko se duh prikazuje sebi kot nekaj, kar je on sam, kot neko drugo ali kot možnost stvari, ki je spričevalo o sebi.
Abstraktna realnost prežeta od individualnosti je prikazen, ki bi naj bil predmet, a je le izrekanje individualnosti in početje zavesti. Zavest uživa sebe čez transcendentalni objekt, ki eksistira kot apriorni pojmi o predmetu sploh. Tako nastali objekt je abstraktna občost, katere vsebina je izvorna narava zavesti.
Izdelovanje transcendentalnega objekta je bolezen tega časa v pomenu spoznavanja a priori; zavest s pomočjo apriornih pojmov izdeluje transcendentalni objekt, ki ni nič drugega kot enostranski privid. Zakaj bistvo transcendentalnega objekta ni predmet, ampak apriorni pojmi o predmetu sploh. To pa je tisto spoznavanje, ko postane njegov predmet prazno onstranstvo in je transcendentalni objekt spoznan kot svojstveno sebstvo, ki je nekakšna očiščena občost ali nespoznani absolut.
Če je danes kaj očitno v svetu izobraženca, potem je to, da izdeluje pojavne svetove s pomočjo apriornih pojmov in one kompozicije predpostavk in možnega. Predpostavke in ravnodušno bivanje možnega je tisto, kar nastane kot početje in interes zavesti. Pri tem gre duhu izključno za to, da predstavi moč izobrazbe v najlepši luči.
Tisto torej, kar apriorizem danes prideluje, so zgolj trditve in ekspozicije pojavnega. To so nekakšne transcendentne ideje/zamisli ali brez predikatni absoluti, o katerih pa duh nima pojma. Objekt je narejen kot obča stvar sama, prežeta od individualnosti. To pa je ravno tista dejavnost, ko individuum ne izpeljuje ničesar. Lahko bi rekli, to je igra samovolje, kajti tisto preseženo je čisto mnenje ali jaz-sam kot čisto samozavedanje.