Danes se veliko govori o svetu onstran, ki da je, a nima obstaja. To je neki ultra svet, ki pa seveda nima svoje dejanskosti v postajanju, ker je to predstavljeni subjekt ali čisti jaz. In o tem svetu danes veliko govori izobraženec, ki ga realnost in njena dejanskost ne prevzame. Zategadelj ni čudno, če je aktivnost izobraženca usmerjena v svet onstran in če hvalisa abstrakcije vedenja, ki jih dojema kot nekaj nespremenljivega. In to vse zaradi tega, da pove kaj o sebi in svojem razpoloženju. In zato ga tudi pojem, njegovo gibanje in postajanje ne privlači, ga pa vznemirja ultra svet. To so podobe ali abstraktne predstave jaza, ki jih podarja drugim kot neki čisti dovršeni svet. Rečeno še tako, to je ultra svet kot plehki idealizem, s katerim izpelje abstrakcijo sebstva in individualnost, ki je eksistenca dobrega.
Kako nedosleden je izobraženec, o tem govori tisto čisto drugačenje sebstva, v katerem je najti raznovrstne predstave in predpostavke, ki izžarevajo nedovršeni svet. To je čista sebevednost, ki je v svoji predstavi neki mirujoči subjekt. Je pa to tudi pripoznanost osebe, ki si je dala eksistenco čez razblinjene abstrakcije sebstva. Svet torej, ki je neki vnanji svet, ki je nastal kot tale jaz. Zakaj to je tisti pojavni svet jaza kot razumevanje nečesa, kar pa ni doseglo svoje drugo-biti.
Da se danes izobražen duh izogiba realnosti, to je najbrž jasno. O tem ne gre dvomiti, kajti njegov svet ni nič drugega kot čista sebevednost. On namreč realnosti ne povzdigne, ampak jo celo prezira, ker verjame, da je abstraktno vedenje samo po sebi resničnost, ki jo lahko predstavi kot svet njegovega prizadevanja. In tako se izmika realnosti in njeni dejanskosti, kar nam veliko pove. Posebej pa še to, da gibanje abstraktnega sebstva zameji na ultra svet ali na one možnosti, ki nastopajo kot druga stran neposrednega vedenja. Kar zatrdi, da izobražen duh svojo dejavnost omejuje na čisto vedenje sebstva in igro besed ter misli, v kateri ne manjka čutnih razsežnosti. S tem je nekako izraženo, da realnost in njena dejanskost ne nastopata v ultra svetu. Zakaj le tako sebstvo zaživi kot udejanjeno samozavedanje po sebi, ki ni vezano na nobeno postajanje realnosti in njene dejanskosti.
Kot je mogoče zaznati, izobražen duh dostikrat predstavlja svoje znanje kot abstraktno vedenje ali kot brezduhovno sebstvo. Zakaj on sveta še ne dojema iz postajanja realnosti in njene dejanskosti, ampak kot neposrednost, ki se nadaljuje in je nasproten svet. Ta duh torej sveta ne vzpostavi kot določeno Eno, ampak naredi iz neposrednega vedenja neki drugi svet, ki je ultra svet. Ultra svet je torej njegov svet onstran, ki ga izobraženec običajno predstavi kot abstrakcijo sebstva. V resnici je ultra svet čisti svet sebstva, ki ga on realizira kot premagano sebstvo ali kot razrešeno neposredno končnost.
Ko človek začne verjeti v zmožnosti, ga realnost in njena dejanskost ne zanimata več. On verjame, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje in sposobnost svoje vedenje izraziti ali ga nekako predstaviti. Namreč tedaj, ko bi se naj pojavila realnost in njena dejanskost, se namesto nje prikažejo le zmožnosti in variante abstraktnega vedenja. V tem svetu tudi ni pomembna logična sovisnost in odnos realnosti do njene dejanskosti, ampak samo izraženo in posredovano abstraktno sebstvo. Tisto Drugo za tega duha ne obstaja, saj ga posredovani svet ne prevzame. Njega pritegne samo abstrakcija sebstva kot razloček sveta od sebe.