Umetnost duha

Written by Jože Požar on marec 10, 2012 – 3:54 pop -

         Zakaj se naj duh druži z umetnostjo? Najprej, z umetnostjo se mora družiti, da vidi, kako on kot misleči duh, prepoznava samega sebe v svoji odsvojitvi k čutnosti (umetniško delo), da bi sebe dojel v svojem Drugem. V ta namen umetnost predoča interese duha v smislu idej, da bi duh spoznal Boga v njih. In zato da bi duh umetniško delo postavil kot svojo čisto predstavo, zadostuje njegovo dojemajoče mišljenje. Kajti umetnost ne prikazuje nič umnega, ampak po svojem notranjem bistvu prikazuje stopnje razvoja duha, sodobna umetnost pa iz razvitih stopenj nadaljuje z raziskovanjem tistega, kar iz njih nujno sledi.
 

Umetniško delo ni zgolj nekaj čutnega, temveč je na sebi tisto, kar duh objektivira kot idejo umetniškega dela. To pa je čisti pojem božje ideje, ki je skozi svojo realnost manifestacija abstraktnega Boga.

 
         In kolikor je duh že seznanjen s tem, da je umetnost največja učiteljica ljudstva (Hegel), potem je skrajni čas, da s sodobno umetnostjo vzpostavi stik in da začne prek umetniških del prepoznavati lepo umetnost, s tem pa samega sebe kot duha. Zbližati se mora z umetnostjo, ne glede na to, da se danes ob umetnosti pojavlja tista neka skrivnostnost, ki duha brez potreb zavaja z afekcijami ali napačnim nasprotjem tistega, kar kot ideal vsebuje umetniško delo. Namreč to, da se namesto tistega, kar prikazujejo umetniška dela, kaže povsem drugo nasprotje, to ni nič drugega, kot pozaba dejstva, da je umetnost največja učiteljica ljudstva.

         Da pa bi duh oduševil umetniško delo, mora najprej postaviti ideal umetniškega dela v njegove momente. Tisto, kar objektivira je razčlenjena totaliteta dela, postavljeni obči momenti. Pri tem pa mora vedeti, da je umetniško delo kot tako predvsem nekaj končnega, ono je konkretna ideja in je vsebina kot abstraktni Bog ali težnja za njim. Zaradi tega naj ne bi bil interes duha usmerjen zgolj na doživetje zunanje lepote umetniškega dela, temveč tudi na pomensko stran umetniškega dela. Se pravi, duh si naj ne bi ogledoval umetniškega dela samo zato, da bi hvalil užitek neposredne lepote umetniškega dela, temveč naj delo miselno motri, da si ustvari svojo abstraktno predstavo o njem. Kajti če pogledamo, kako sodobna umetnost v tem sedanjem času predpostavlja svoj razvoj, lahko vidimo, da skozi sodobna dela raziskuje notranjost. To pa zahteva, da sodobna umetniška dela motrimo po notranji plati, in to kot gibajočo se notrino, ki sebe odriva od sebe, da bi se v svojem razdvajanju postavila kot svoje čisto nasprotje.

         Kaj bi torej bila umetnost duha? Prav to, da samega sebe posreduje in se postavi v svoji odsvojitvi. Zakaj duh vsebuje to, da si odsvoji obliko čistega dojema. Njegova umetnost je v tem, da si na sebi pridela čisti dojem samega sebe. To je njegovo vedenje o samem sebi, samozavedanje, ki ve čisto vedenje kot duha v njegovi odsvojitvi. Še drugače povedano, umetnost duha bi bila v tem, da si duh samega sebe odsvoji skozi posredovanje ideje umetniška dela. Na ta način duh stopi sebi nasproti kot posredovalec, kot tisti, ki je umetniško delo posredoval in ga postavil kot čisto predstavo. In ta njegova predstava je resnica božjega bitja, v kateri je bitje na novo zaživelo, ker je bilo povzdignjeno v čisti dojem.


Posted in Sodobna umetnost | No Comments »

Post a Comment