Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe

Written by Jože Požar on 18 oktobra, 2020 – 6:12 dop -

Duh, ki se zanaša na znanje in svoje prepričanje, zagotovo ni dejaven ustvarjalno. Ta duh najde svet v sebi in svojega vedenja ne postavi kot predmet; se pravi, s seboj ne stopi v razmerje. Zaradi tega obstane v neposrednem vedenju, ki je njegov čisti nerazločen jaz. To je njegov neposredni svet ali nespremenljivi svet, ki ni noben predmet, ampak njegovo vedenje, ki nastopa v imenu predmetne substance. Se pravi, ker je prosto dejaven, ničesar ne postavi kot osnovo, s tem pa tudi ne doseže razmerja. In tako vidimo, da ni dejaven ustvarjalno in v interesu gibanja predmetne substance in njene dejanskosti.

Ko je duh dejaven s smotrom, da svoje vedenje zgolj izrazi, potem zagotovo ni dejaven ustvarjalno ali tako, da pridela drugo samega sebe. Zakaj drugo je proti postajanje prvega ali njegova sebi enakost. To je tisto začetno gibanje, s katerim si duh samega sebe vzpostavi. Če tega ne doseže, tudi razmerja ne vzpostavi, ki je odnos s seboj. To stremi reči, da ustvarjalnost ni le neko odmetavanje vedenja, ampak je dejavnost v načinu postajanja vedenja.

 

Duh bo porabil veliko časa za to, da bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji. Vmes pa bo dejaven tako, kot to kaže danes izobraženec. Ta pa kot vidimo ni dejaven ustvarjalno, in to zaradi tega, ker se je navadil uživati svojo izobrazbo in jezik, s katerim sicer izpelje kakšno nedokončano negacijo ali nagnjenje, ne pa svoje odsvojitve. Z navajenim obnašanjem vedenja namreč odseva, da svojega vedenja ne postavi kot predmet. Morda bi bilo za začetek dobro, da se vpraša, kaj je vedenje, o njem še ni izrekel niti enega stavka. Kaj pa če bi z raziskovanjem vedenja in odsvojitve pridobil nove pogoje za to, da postane bolj ustvarjalen?

 

Sicer pa menim, da je treba o ustvarjalnem duhu vedno znova govoriti in zlasti mlademu duhu pokazati, kako si samega sebe odsvoji. To velja še posebej za študenta filozofije, zakaj čas je, da tudi on začne spoznavati duha iz postajanja. To bo mlademu duhu dalo polet za to, da začne razmišljati s svojo glavo. Enako bi lahko rekli za študenta prava, ki se ne uči razmišljati na način logične sovisnosti, princip svobode pa mu ni pojasnjen. To nam pove, da se mladega duha ne jemlje kot mislečega duha, ampak kot človeka obremenjenega s svojo čutnostjo, ki ne rabi vedeti, kaj se pravi odsvojiti svoje vedenje in ga postaviti kot predmet.

Tisto torej, o čem je potrebno danes naglas govoriti, je ravno to, da si duh mora samega sebe ustvariti na način posredovanja in odsvojitve. O posredovanju ne govorijo filozofi, kaj šele da bi ta pojem predstavili mlademu duhu. Pa seveda ni nenavadno, če se o ustvarjalnem duhu nikjer ne govori v tem smislu, da je ustvarjanje pomembno za razvoj duha. Duh se namreč s posredovanjem osvobaja samega sebe, saj prehaja v drugo samega sebe, ki je tisto proti postavljeno in določeno kot čisti dojem. V čistem dojemu duh zaznava sebe kot tistega, ki je dosegel svojo sebi enakost. In to je ravno tisti izvorni začetek, ko duh sebe ugleda v drugem kot posredovalca, ki si je sebe vzpostavil. To je ustvarjalna dejavnost, v kateri duh sam sebe spozna kot tistega, ki zre sebe v čistem dojemu ali razvejanih občih momentih.

Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe. Zaradi tega je razen pridobivanja znanja, pomembna tudi ustvarjalna stran duha, do katere je treba ravno tako biti pozoren, če želimo, da bo duh v tem svetu imel vlogo, ki mu gre po njegovi zmogljivi moči. Ni dovolj, da hvalimo abstraktno vedenje kot tako, pomembno je tudi, da duha razodevamo v njegovem gibanju in spoznavanju njegove odsvojitve, o kateri se danes še ne govori.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.