Filozof Hegel o številu razmišlja tako: »Kot ta misel zunanjosti je število hkrati abstrakcija od čutne raznolikosti; od čutnega ne obdrži nič drugega kot abstraktno določilo zunanjosti; na ta način se v številu čutnost še najbolj približa misli; število je čista misel lastnega pozunanjenja misli.« Dve strani naprej Hegel razmišlja: »Število je nečuten predmet in ukvarjanje z njim in njihovimi povezavami nečutno opravilo; duh je potemtakem na ta način vzpodbujen k refleksiji v sebi in k notranjemu abstraktnemu delu, kar ima velik, a enostranski pomen. Kajti po drugi strani postane to opravilo ne miselno, mehanično, saj ima število za osnovo zunanjo, ne miselno razliko. Ves napor je v fiksiranju nečesa brez pojmovnega in v njegovem brez pojmovnem povezovanju. Vsebina je prazno eno; mar naj bi to brezvsebinsko eno izrinilo samobitno vsebinskost nravnega in duhovnega življenja in njene individualne upodobitve, to najživahnejšo hrano, s katero bi morala vzgoja vzrejati mladega duha; če se te vaje postavi za glavni predmet in opravilo, je lahko učinek samo ta, da po formi in vsebini izvotlijo in otopijo duha. Ker je računanje tako zelo zunanje, potemtakem mehanično opravilo, je bilo mogoče izdelati stroje, ki kar najbolj popolno izvajajo aritmetične operacije . . . «
Duh, ki danes pojasnjuje svet s števili, pravzaprav sebe kot duha ne dojema. Zakaj ono povzdigovanje števil spregleduje, da velikost ni stvarni svet. Razumnik ne povzdiguje predmeta, temveč samo velikost, kajti sebe fiksira v abstrakciji ali brez vsebinskosti. To je tisto hrepenenje, ko se čisti jaz zateče k velikosti ali številu, v katerem najde le lastno resničnost. Število je namreč zunanjost, ki je ravnodušna do svoje določenosti, kajti je končnost, ki ne doseže proti postajanja.
Število je abstrakcija od čutne raznolikosti. Obnovimo: »število je čista misel lastnega pozunanjenja misli.« Zato je tisto zlaganje števil in neimenovanih svetov neko pozunanjenje misli, ko se čisti jaz fiksira v svoji abstrakciji ali brez vsebinskosti. To je pravzaprav nemoč duha, ki ne more obvladati nasprotja končnega in neskončnega in dojeti svobode iz gibanja in postajanja substance. Človek poenostavlja predmet na bit brez dejanja, tj. operira s števili, ki z ravnodušno določenostjo kažejo lastno zunanjost. Zakaj število je nekaj zunanje združenega in nima notranje povezave. Zato je štetje in določanje le neko početje zavesti ali brez pojmovno početje razuma na ravni abstraktnega zrenja.
Števila danes koristi abstraktni razum, da poenostavi svet na zunanjo misel. Na ta način se izogne posredovanju predmetne substance in tako tudi gibanju, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje ali tisto drugo, ki je njena sebi enakost. Operiranje s števili ni nič drugega kot beg pred stvarnim svetom, in to s smotrom, da se svet poenostavi na abstrakcijo. Naj opomnim, izobražen duh še ne dojema posredovanja in gibanja substance v načinu postajanja, zato išče rešitev v zunanji določenosti, ki odkrije, da gibanja substance ne spoštuje, marveč ravnodušne določenosti.
Danes stvarni svet izžarevajo tudi števila. Preverite ekonomista, ki strastno operira s številkami, ker ga stvarni svet v njegovem proti postajanju ne zanima. Enako lahko rečemo za duha, ki izpeljuje operacije razuma, s katerimi pridela samo razločke. Sicer pa duh operira s kategorijami in abstraktnimi smisli, ki jih povzame v določeno velikost, da pridobi neko določenost; to pa je navadno nekakšna predpostavka iz katere izhaja, čeprav je ni utemeljil. In tako odseva in nakazuje drugim, da ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak tako, kot zapove razum.
V dokumentarnem filmu, v katerem razumnik hvali moč abstraktnega znanja, tvorijo vsebino tudi števila. Najbrž razumnik povzdiguje abstraktne smisle, ker ne dojema odnosa sveta s seboj. Dejaven ni v načinu posredovanja in postajanja substance, zato tudi sveta ne vzpostavi. Idealizira vzajemno učinkovanje čistega vedenja s seboj, ki ga utrdi s števili. In tako svoje znanje opredeli čez abstrakcijo. Skratka, razumnik znanje prosto nadaljuje in ga zunanje poveže v ravnodušno število, ki nima notranje povezave. In to čisto misel zunanjosti poklanja kot kakšen dejanski svet.