Vedenje kot je sprva

Written by Jože Požar on 7 decembra, 2014 – 8:15 dop -

         To, da je predmetni svet oblikovan kot abstraktno vedenje, to še ni postavljen odnos duha proti sebi in to tudi ni dejansko vedenje. Duh je namreč gibanje, ki je enotnost čistega pojma in neposredne realnosti. To gibanje pa je prehajanja neposredne realnosti v svoje drugo, ki je proti postavljena sebi enakost ali postavljeno nasprotje kot čista dejanskost. Zato duh, ki neposredne realnosti ne odpravi in postavi, obstane v enostranski abstrakciji. S tem pa neposredna realnost, ki jo je treba na začetku odpraviti in postaviti kot postavljeno nasprotje, obstane v nedoločenosti. Duh torej, ki je dejaven zunaj principa vedenja, ne odpravi vedenja samega sebe, s tem pa ne doseže svoje sebi enakosti kot čiste duhovnosti.
 
Vedenje-kot-cisto-vedenje-Ko proučujemo vedenje, raziskujemo, kaj je vedenje na sebi. Napredovanje začetka predpostavlja določanje dejanskega vedenja. Zakaj posredovanje začetka je dvig predstave na stališče mišljenja ali čistega vedenja.
 
         Vedenje kot je sprva, je oblika abstrakcije ali neposredna eksistenca. Neposredna oblika vedenja je prosta predpostavka, navzoč je le mirujoč subjekt kot bivanje nečesa občega. Takega splošnega bivanja pa seveda ni mogoče enačiti z bivanjem predmetnega elementa, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. Kajti tisto neposredno vedenje je ne dejansko brez silno sebstvo ali lastna moč duha. To je lahkomiselni ali neposredni svet, predstavljeno sebstvo osebe kot nebistveno vedenje. Kar je neduhovna zavest, kajti neposredno vedenje je nerealno vedenje, saj mu ne pripada nikakršna dejanskost. Namreč, kolikor substanca ni izražena kot čisti dojem, potem je zavest enostranska abstrakcija. Ko torej substanca ni postavljena kot čisti dojem in je le neka neposredna eksistenca ali nekaj končnega, ima zavest za smoter neposredno vedenje. Neposrednega vedenja pa ni mogoče razumeti kot popolnega vedenje ali kot čisto vedenje sebstva o sebi, ampak kot početje duha, ki vedenja ne dojema kot popolnost, ki je oblika predmetnosti ali sebi enakosti.

         Vedenje kot je sprva in nastopa v imenu predmetne substance, ne doseže dejanskosti, lahko bi rekli, to vedenje je zgolj sebstvo osebe in sploh ni izraz predmetne substance. Ta namreč prehaja v svojo proti postavljeno dejanskost ali podobo, v kateri je njena neposredna realnost določena kot sebi enakost. Na ta način je samozavedanje postavljeno kot eno s seboj. Ali, na ta način predmetna substanca ni zajeta po slučajnih momentih, temveč po njeni notrini, po notranjem samo gibanju substance, ki se razveja v obče momente. Zakaj dejansko vedenje, tako filozof G. W. F. Hegel, mora biti pokazano le kot veda ali kot sistem. Se pravi, mi se imamo zavedati, da je vedenje kot je sprva neduhovna zavest. To želi izgovoriti predvsem to, da dejansko vedenje ni nekaj neposrednega, temveč da je postavljeno nasprotje kot eno s seboj. Kajti vedenje je najprej nekaj notranjega, ne dejanskega ali predstavnega, potem pa je postavljen razloček vedenja, ki je enostavna neskončnost ali absolutni dojem. Na ta način je neposredno vedenje na sebi neko drugo ali razloček kot čisto vedenje, ki absolutum izreka kot duha, kot zakoličen smoter vedenja.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Vedenje kot je sprva

Sorry, comments for this entry are closed at this time.