Vednost kot taka je povsem abstraktna

Written by Jože Požar on 9 marca, 2014 – 7:55 dop -

         Da si duh daje potrditev z vedenjem kot takim, pri tem pa se oddaljuje od začetne realnosti in izgublja tla pod nogami, gre pripisati tudi privadi, ki daje prednost brezmejnemu. In to v veri, da vedenje kot tako ne izgubi na veljavi, pa čeprav ni v svojem začetku postavljeno kot določna sebi enakost ali kot realnost, ki ji pripada dejanskost. Dejavni duh namreč izraža tudi to, da je mogoče vedenje kot tako predstaviti kot kako navidezno resničnost ali kot razvito bit abstraktne sile, ki je zgolj afirmacija izvajanja. To namreč počenja oni duh tedaj, ko obide predmetno dejanskost in si krajša pot čez kategorije, s pomočjo katerih vedenje kot tako zaživi kot kaka razširjena nedoločenost ali kot afirmacija abstraktne prikazni. Na ta način duh eksistira kot tak: kar velja, je sebe vedoče sebstvo kot tako. Kar torej duh doseže, ni nič drugega kot podoba njegove nedovršene zavesti. To je zavest prepričanja ali čista sebe vednost, ki ničesar ne odpravi in je zato eno samo zagotavljanje ali prazna prikazen vedenja.
 
Vedenje-TOLE

Razvita abstraktna bit kot afirmacija enostranske oblike.
 
         Ampak vedenje kot tako, pa naj bo ne vem kako skrbno zasnovano, ni dejansko vedenje, če ni odpravljeno in sebi proti postavljeno kot čista predmetna substanca. Kajti tista neposrednost ima za smoter svojo čisto dejanskost. Vednost kot taka pa ne. Zakaj vednost kot taka je povsem abstraktna; kar biva kot nerazvito ali neposredno enostavno, je predmet predstavne zavesti. To želi reči, da je nekaj, kar najdemo v zavesti, povsem abstraktno in nedoločno; to torej še ni tisto dejansko vedenje, ki je kot realnost na sebi postavljena dejanskost. Namreč tisto neposredno vedenje je le negacija kot bivanje vedenja, ki pa še ni postavljeno kot čisto vedenje. Zakaj duh si lahko zagotovi bivanje kot neko čisto vednost o samem sebi, kar je menjava vedenja s samim seboj. Vendar smoter duha bi naj bil, odpraviti neposrednost in jo postaviti kot obstoj bivanja sebi enakosti, ki je dejanskost. Kajti duh je tisto razločevano in predočeno notranje nasprotje ali drugo, ki je čisti dojem ali element njegovega bivanja; rečeno še tako, to je posredovana plat, v kateri duh razgrne čiste momente bivanja one neposredne realnosti.

         Vztrajanje duha pri vednosti kot taki in preseganju te iste vednosti, je zgolj zagotavljanje sebe vednosti. To torej ni tista dejavnost duha, ki bi imela za smoter vzpostaviti ono gibanje žive substance, ki postavi svoje nasprotje. To je le aktivna igra duha, ki ne odpravi bit substance, ampak zgolj od sebe odrine vedenje kot tako, ali, prek izrekanja uveljavi vedenje samega sebe. Se pravi, vedenju kot takemu podari neko obliko, v kateri zaživi subjektivno znanje in prepričanje. To se ne pravi nič drugega, napraviti neko mirujočo podobo vednosti, ki je abstraktna čista vednost kot taka. V njej je lahko zbrana občost zavesti, ki je v bistvu čisto sebstvo ali tisto naravno sebstvo osebe, ki mu je sila duha skozi izrazitev poklonila abstraktno bivanje. Vendar zgolj bivanje, ki je afirmativno bivanje one omike, ki ni zmogla določno odpraviti one neposredne substance v njeno nasprotje.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.