Da je izobraženec dejaven pravljično, velikokrat naučeno in prazno, predvsem pa brez principa, ni neobičajno. Kajti tisto, kar njega določa, ni nič drugega kot navajenost, da je primerno resničen. Njegov začetni svet nima obstaja, ampak je zgolj nadaljevanje sebstva. Individuum ne izhaja iz postajanja čistega pojma, ampak iz njegovega lastnega predmeta, ki je on sam, kot neko drugo. Duh še ne ve, da element vedenja vsebuje neposrednost in posredovanje. Kar pomeni, da predmetni svet ni zgolj substanca kot taka, temveč način njenega posredovanja, v katerem substanca doseže popolno dejanskost. Ona preide v svoje nasprotje, tj. v drugo nje same, ki je čisti dojem. Pri tem pa naj opozorim: zavest ne izhaja iz notrine, temveč izhaja od neposrednega bivanja substance, v katerem spozna Boga.
Duh ponuja mnogovrstne oblike izobrazbe in se ne ukvarja z določenostjo čistega pojma in principom dejanskosti. To pa pomeni, da ne doseže popolne dejanskosti, ampak le širino čistega vedenja, ki je enostranska oblika. Ta oblika izključuje absolutno drugo-bit, ki je zemljišče čistega dojema.
To, da individuum ne vzpostavi začetne logične sovisnosti čistega pojma, to je tista pomanjkljivost duha, ki odkriva, da odtujuje zgolj samega sebe, tj. sebstvo. Bivanje ima v svetu svoje izobrazbe. Se pravi, duha ne zanima princip čistega pojma, ampak zgolj njegova odtujitev, ki mu pove, da je dejaven primerno. To pa je tisti začetek ali izhodišče, ki je neko vedenje kot čisto zagotavljanje, jaz sem jaz. Individuum je zadovoljen s tem, kar odrine od sebe in je neka podoba gibanja zavesti same, ki pa ne prehaja v sebi nič proti postavljenega. Tako da tisto, kar je začetna oblikovna vsebina, to je predstava čistega jaza, ki prehaja ali pa ne v neko širino vedenja. Če to povem še tako, njegov svet eksistira zunaj elementa vedenja, in sicer kot gotova oblika navzoče izobrazbe.
Veličina modernega sveta ni vtem, da bi se subjekt poglobil v sebe in bi se tisto končno vedelo kot neskončno, ampak je vtem, da se neposredni svet širi kot vera sveta izobrazbe. Predmetni svet duha je jaz, ki ima pomen neke negativne vsebine. Individuum odtujuje svoje sebstvo in ima v neposrednem svetu svoje bivanje. To je svet čiste zavesti, katere misli zavest ne misli, ker so to predstave ali neke ne mišljene dejanskosti, ki nastopajo kot vera sveta izobrazbe. Zavest se prikazuje kot naključna abstraktna oblika vedenja. Zakaj tisto, kar je v zavesti, ni duhovna substanca predmeta, ampak abstraktna oblika vedenja.
Ko govorimo o veličini modernega sveta, ne moremo govoriti o poglobitvi subjekta v sebi, niti o tem, da je realnost sveta skladna s pojmom. Tisto, kar ponuja moderni čas, je dejstvo, da pojmi nimajo nikakršne realnosti, ker jim ne pripada čista dejanskost. Realnost je namreč treba jemati kot afirmativnost, kot popolnost. A kot sodobni čas kaže, dejanskost ni navzoča kot tista, ki pripada realnosti. Duh ima vsebino nasproti sebi kot neko trdno dejanskost, katera ima določenost, da je nekaj zunanjega, da je negativno sebstvo. To pa je zgolj negativno prizadevanje. Individuum ne doseže postajanja predmetne substance, v katerem dojem ustreza predmetu, predmet pa dojemu, ampak obstane v občem vedenju.