Veselje na sebi

Written by Jože Požar on 1 februarja, 2015 – 7:56 dop -

         V premišljevanjih in dojemanju sveta stvari smo prišli do modrosti, da se je treba predajati domišljiji in prostemu kombiniranju misli ter abstraktnih predstav. Prišli smo do točke, ko abstraktni razum neposrednost stvari predaja domišljiji. O tem govori zavest posameznika, še posebej pa mladostni poslanec ali nadarjeni izobraženec; vsepovsod je na delu njegova domišljija. Domišljijo podžiga talent zavesti, ki s pomočjo čistega vedenja izdeluje neko bivanje samozavesti. To je tisto veselje na sebi, ki ga čisti jaz izpelje kot enotnost talenta in domišljije v elementu občosti. In ta rezultat se danes doživlja kot viharni idealizem, ki neposredno izreka jaz sem jaz, moj predmet sem jaz.

         Doživljanje veselja na sebi se dotika politika, filozofa, še posebej pa onega dežurnega ekonomista v medijih, ki svoje veselje doživlja skozi seštevanje števil. On namreč nenehno uprizarja tisto prosto kombiniranje vedenja in števil, ki jih zunanje spravlja skupaj njegov talent za predpostavljanje, ki ga človek ne more jemati docela resno. Kajti tisto kombiniranje številk in misli se navadno izteče v prazno abstrakcijo. Pri kombiniranju namreč ne gre za noben pojem ali kaj obče utrjenega, ampak zgolj za prazno predpostavljanje, o katerem je mogoče reči le to, da je to igra čistega jaza, ki se omejuje na neki zdaj.
 
Veselje-Duh se podi naokrog, da izpolni svojo dolžnost, s katero si zagotovi le samega sebe; sebe najde kot čisto početje in dojem.
 
         Veselje na sebi pa danes razkazujeta kulturnik in poročevalec o sodobni umetnosti, ki razume sodobno umetnost kot nekaj, kar je prikazen kot prikazen, ki je brez realnosti in jo je zato nujno domisliti. Domišljija je danes v kulturi najmočnejši pripomoček, s katerim je mogoče zbuditi mrtvo realnost in iz nje narediti prehod v dejanskost. To prehajanje pa je mogoče dojeti kot nekaj, kar domišljija dvigne v bivanje, ki pa ni nič drugega kot prikazen. Sicer pa kulturnik tako ali tako ne jemlje neposrednega sveta absolutno resno, saj je zanj neposredni svet le neka na ogled postavljena abstrakcija.

         Da se je veselje na sebi razbrzdalo v brezmejnost in postalo priljubljeno in vedno bolj stvarno, ima zasluge ona čista omika, s katero je mogoče izdelati mnoge oblike onstranskega sveta, v katerem nastopajo posamezne misli kot čista bistva. Njih izraža moč domišljije, s katero se človek izogne metode in logike, s tem pa predmetne substance. In tukaj je treba nekako soglašati, da je veselje na sebi pravzaprav izražena moč refleksije. Enostranska refleksija odkriva namreč tudi to, da še duh ni usposobljen za izvajanje principa, s katerim sebe postavi kot predmet. In zaradi tega tudi ni mogoče dejati, da je ono veselje na sebi kaj več kot izrekanje vesti ali čistega sebstva kot praznega vedenja.

         Glede na to, da duh vztraja pri negativnem pomenu ali čisti sebe vednosti, ki pa ne izvrže pravih rezultatov, bi bilo dobro, da svojo pot nadaljuje kako drugače. Le tako bo stopil na realna tla in začel odpravljati sebe kot duha skozi predmetni element.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Veselje na sebi

Sorry, comments for this entry are closed at this time.