Ko je razumnik dejaven tako, da ne upošteva vzroka, ki je v učinku dejanski, je dejaven neuko in sploh ne s smotrom, da realizira vzrok, ki je identičen s seboj v učinku. Neupoštevanje odnosa vzroka in učinka je površnost, saj spregleduje gibanje substance, s katerim je manifestirana učinkujočo moč vzroka. Vzrok mora učinkovati in biti izpeljan kot učinek, ki je drugo vzroka ali njegova dejanskost. Gre za to, da je vzrok realiziran in v učinku resnično dejanski. Potemtakem učinek ne vsebuje ničesar, česar ne vsebuje vzrok. Vzrok je torej tisto izvorno, v njem namreč leži učinek.
Duh se danes obnaša, kot da nikoli ni slišal za vzrok in učinek. Odnosa vzroka in učinka ne upošteva, povzdiguje pa potencialen svet, ki pa učinka ne vsebuje. Potemtakem hvali abstrakcijo, s katero izrazi svojo negativno moč. Preigravanje z besedo in mislijo ni produktivno, kajti na ta način vzrok ne proizvede učinka. Ko pa je vzrok samo oblika pojavnega sveta, s katerim je realizirano početje zavesti, vzrok pa ne, vzrok svoje dejanskosti ne doseže. To nam pove, da substanca, ki je hkrati vzrok, postajanja ne doseže, če vzrok ne učinkuje, zakaj učinek je manifestacija vzroka.
Ko je vzrok v svojem učinku dejanski, je določen kot drugo in to je ena enotnost. Vzrok mora učinkovati, da bi bi bil ena enotnost. Zakaj substanca ima dejanskost v svojem učinku; realnost substance je torej šele v svoji dejanskosti resnična. Vzrok je namreč to, da je negativni odnos do sebe, to pa je postajanje kot manifestacija vzroka, ki se kot učinek ohrani. Pa je ono nadaljevanje substance, ko vzrok ne učinkuje, izražena negativna moč ali delanje sile. Vzrok je samo v učinku dejanski, s tem pa tudi določen. Zgornja ilustracija drevesa poskuša prikazati odnos vzroka in učinka. Vzrok je namreč vzrok, če proizvede učinek, ta pa je razvejan v obče momente, kajti vsebuje prav tisto, kar vsebuje vzrok.
Odnos vzroka in učinka ne spoštujemo. Vzajemnost vzroka in učinka enostavno prezremo, kajti ne zanima nas tisto, kar je vzrok v učinku. Dejavni smo površno ali nedosledno, ker cenimo samo igro abstrakcij. Zaradi tega tisto, kar je izvorni vzrok, ne doseže svoje dejanskosti v učinku. Zakaj mi realnosti in njene dejanskosti ne dojemamo kot razmerje dveh. Mi odpravimo svoje prepričanje tako, da tisto, kar je nekaj prvega, postane nasprotje, ki pa ni učinek vzroka, ampak nekaj povsem zunanjega in neodvisnega. To kaže, da nismo dejavni v interesu gibanja substance ali tako, da vzrok proizvede učinek. Resničen učinek nas ne zanima, pač pa samo abstraktna predstavitev vzroka, ki ima svoje življenje onstran ali v potencialnem svetu, ki ga je mogoče neomejeno širiti.
Naš junak je zdravi razum, kar pove, da predmet zunanje oblikujemo v razločke. Najbrž je to razlog, zakaj nas ne zanima odnos vzroka in učinka. Kar nam podarja razum, to ima absolutno veljavo. Zakaj naša izobrazba, abstraktno razmišljanje in zdravi razum povsod sodelujejo in skupaj sestavljajo svetove. Razum izdela razločke, katerim pristopi čisti jaz, kajti on je tisti, ki razločke preseže in jih v svetu onstran predstavi kot resničen svet. Zato je gibanja razuma in čistega jaza povsod hvaljeno, saj se izteče v možen svet, ki se ga nemalokrat tudi pojasnjuje. Skratka, potencialni svet je danes blažen, ker ni vezan na nobeno osnovo ali določenost in ga je mogoče svobodno širiti.
Vzroka in učinka torej ne izpeljemo, ampak samo tisto, kar najdemo v sebi in je v nasprotju potencialni svet. Vzrok in učinek nista tako pomembna kot je možen svet, ki se ga danes dojema kot nekakšen odličen svet. Ni bistvena realnost in njena dejanskost, ampak razdalja sveta. Ta osvobaja, zakaj daljava sveta ni vezana na določenost predmeta. Zaradi tega dajemo prednost možnemu svetu, kajti on je naša svoboda. Potencialni svet ima torej povsod veljavo, kajti vzrok in učinek nas ne vznemirjata, ampak samo tisto, kar gre čez in se konča z igro abstrakcij.
Mogoče bo odnos vzroka in učinka postal zanimiv, ko bo cenjeno gibanje substance, ki ima dejanskost v postajanju. Dobro bi bilo, da se pojma vzrok in učinek jemlje bolj resno. Razumnik namreč hvali samo igro abstrakcij, vzroka in učinka pa ne. Skratka, zdravi razum in čisti jaz obvladujeta svet.