Izobražen duh jasno kaže, da ga nastajajoče vedenje in logična izpeljava predmeta ne zanimata. Zakaj on se dobro počuti v abstraktnem svetu, v katerem ima gotovost samega sebe. Tisto neposredno vedenje o sebi je veljavno sebstvo, ki je stopilo v eksistenco prek nasprotja, s katerim doseže čisto sebi enakost, ki je ekspozicija sebstva.
Izobražen duh se danes ne ukvarja s svetom, ki bi bil omejen na predmetno substanco in njeno dejanskost. Zato ne gre meniti, da si bo vzel čas in se poučil o tem, kako svoje sebstvo vzpostavi kot predmet. On bo še naprej dejaven tako, da bo drugim poklanjal nasvete in predpostavke, na katerih je mogoče pridelati mnoge zaključke, ki se jih da opremiti s hipotezami in zagotavljanjem. To je verjetno razlog, zakaj odnosa do sebe ne spremeni in zakaj tistim, ki svet dojemajo drugače, ne prisluhne. Izobraženec je prepričan, da je njegov svet izdelan po pameti božji, ne glede na to, da v njegovem svetu ni najti nič takega, kar bi bilo postajanje predmetne substance. Svoje zadovoljstvo izpričuje na ta način, da hvaliči raznolika znanja, izpopolnjevanje in napredovanje brez cilja. In to je ravno tista dejavnost, s katero je mogoče doseči le nekaj nasprotnega, po katerem dobi veljavo čisti jaz.
Dokler bo izobražen duh svoj svet snoval kot nekaj, kar ne izhaja iz nobene osnove, bo njegov svet eno samo izpopolnjevanje in teoretično razglabljanje. Ta svet pa ni resničen, ker ni zamejen in se v sebi ne spreminja. Rečeno drugače, to je svet čistega sebstva, ko je čisti jaz sam predočen kot odtujeno sebstvo. Duh v bistvu odtujuje zgolj lastno vedenje, tako da tisto, kar mu nastane, je ekspozicija pojavnega sveta, ki dobi veljavnost nebistvenega sveta.
Da je danes slavljen izobraženec, ki poveličuje razvoj in napredek, o tem veliko govori ona dejavnost brez cilja in abstraktno vedenje. Biti dejaven s ciljem je za izobraženega duha isto, kot biti dejaven po svojem prepričanju. Zakaj bolj kot cilj je pomembno to, da se kot izobražen duh zaveda svoje dovršenosti in izpopolnjevanja, s katerim premaguje samega sebe ali svoje naravno sebstvo. In to je treba imeti vedno na umu, ko je govora o svetu, ki ga izobraženec podarja drugim. Zakaj ko je dejaven za druge, je jasno, da se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem njegovega vedenja. To je početje duha, s katerim si zagotovi le samega sebe kot subjekta.
Za izobraženca je pomembno zlasti to, da se izpopolnjuje in da si pridobi čim več različnega znanja. In zato nenehno poudarja napredek in razvoj, obstoja pa ne. Skratka, pripravljen je govoričiti o razvoju in napredku, o obstoju predmeta pa ne. Ko je govora o predmetu, začne besedovati o abstraktnem vedenju. Obstoj predmetnega sveta ga ne prevzame, ker ne mara logične sovisnosti in čistega pojma. Za njega je bistveno, da si sebe ohranja kot tistega, ki spoštuje razvoj in napredek. Se pravi, namesto določnega sveta uveljavlja svoje prikazni in vednost kot tako. In zato tudi nastopa vedno tam, kjer lahko uveljavi sebe kot tistega, ki je premagal lastno subjektivnost. In to naglaševanje subjektivnosti nam vedno znova odkrije, da ni dejaven s principom in da najvišjega ne vidi v obstoju, ampak v razvoju.
Naj končam: zgornjim sem skušal opozoriti, da ono izpopolnjevanje in napredovanje poveličuje samo navajeno obnašanje duha, logično dejavnega duha pa ne.