O vedenju se pravzaprav danes ne beseduje in tudi napisanega ni nič o njem. Pa je vedenje na eni strani vsem razumljiv pojem, na drugi strani pa nekakšen skrivnostni pojem, katerega izobražen duh ne proučuje, ker ga pojem vedenja ne prevzame. Duh se ne vprašuje, zakaj je do pojma vedenja tako rezerviran. No, ne glede na to pasivno držo, čas bi bil, da vsaj filozof začne spoznavati pojem vedenja, saj bo le tako spoznal osnovo predmeta filozofije, v kateri je razodet pojem absolutno vedenje. Namreč, če se pojem vedenja ne bo odkrivalo, bo duh, ki danes odmetava abstraktno vedenje, še naprej užival navajeno obnašanje vedenja, ki je privilegij učenega duha, ki je zgleda prepričan, da vedenja ni treba proučevati.
Ob količinah abstraktnega vedenja, ki danes obstaja in se ga na veliko hvaliči, je zanimivo to, da ga ni duha, ki bi kaj povedal o vedenju in njegovem pojmu, tj. o tem, kako si je vedenje na sebi in za sebe, kako vedenje doseže svojo dejansko podobo, kaj je cilj vedenja in ali vedenje na sebi ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Ob tem je namreč treba vedeti tudi to, da se vedenje kot tako spreminja in da se priznava tudi vedenje, ki ni popolnoma razumljivo. Hočem reči, obstaja vedenje, ki ni vedenje predmeta, ampak vedenje, ki ga podžigata čisti um ali abstraktni razum. Tako da se pojma vedenje ne dojema iz razvitega pojma ali njegovega postajanja, prav tako se ga ne dojema iz odsvojitve in elementa vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svojo sebienakost, tj. obliko logične sovisnosti, ki je osnova, v kateri doseže predmetna realnost svojo notranjo izpolnitev, ko je notrina v svojem proti postajanju različno upodobljena. Zakaj ko je vedenje zgolj neposredno vedenje, je to abstraktna neposrednost, ki vztraja v svoji prvotni obliki, pa zato svoje drugo-bitne oblike ne doseže. Rečeno še drugače, ko neposredno vedenje ne doseže postajanja ali enostavne razdvojenosti, vedenje ni postavljeno kot resničnostni predmet, ampak ima značaj negibne neposrednosti.
Filozof G. W. F. Hegel v Sistemu vede zapiše, da je vedenje zavest umnega predmeta, ugotavlja pa tudi, da vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu. Pa je ono navajeno obnašanje vedenja nekakšno početje zavesti, ki ničesar ne odpravi. Zato bi naj duh premagal ljubezen do vedenja in začel spoznavati nastajajoče vedenje. Zakaj tisto abstraktno vedenje, ki se ga danes širi, ni resnični predmet, ampak našopirjeno vedenje, ki notranje nujnosti predmeta ne izreka.
Vedenje kot tako ni ustvarjalno, če se predmetne substance ne posreduje in vzpostavi. Potem pač vedenje ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki se ga običajno razteguje v neko širjavo občega vedenja, ki pa ni nič drugega kot izražena ljubezen do vedenja, ki prehaja v neko drugo ljubezen vedenja. Zato vedenje, ki svobodno prehaja v druge oblike, ne doseže svoje dejanskosti, ampak samo svojo predstavo. Kar je čisto početje zavesti v sebi, ki pa ni tisto gibanje, ki bi premagalo nasprotje zavesti, ampak je le neki pojavni svet zavesti.
Naj navedem nekatere pojme, ki jih filozof Hegel uporablja v razkritju pojma vedenje. Za njega je vedenje: absolutno, abstraktno, čisto, čutno, dejansko, dialektično, enostavno, formalno, nefilozofsko, neposredno, obče očito, posredovano, realno, resnično, neresnično, spekulativno, substancialno, tavtološko, umno itd. Toliko le, da ne bi kdo mislil, da o vedenju ni kaj reči in da k vedenju določne predmetne vsebine ne spadata čisti dojem in bistvo.