Zakaj ne bi tudi mi razmišljali o pravo

Written by Jože Požar on 6 julija, 2014 – 5:59 dop -

         Ni je dejavnosti duha, v katero se ne bi zapletlo subjektivno preračunavanje, ki svet opredeli kot neposredno dejstvo. Če bi rekli, da je subjektivnost na področju prava izključujoča, bi takoj kdo iztaknil primer, v katerem je subjektivnost vplivala na odločitev. Zato ni čudno, če je nekdo pravno znanost označil kot »računanje s pojmi«. In če nadaljujem v tem slogu, potem vprašanje, zakaj je pravo pokvarjeno v svojem korenu, ni čudež. Na to vprašanje je namreč odgovoril filozof G. W. F Hegel v enciklopediji filozofskih znanosti. Tam ugotavlja, da je s tem, ko je duh vezan na bit-izven-sebe, njegov pojem v svoji najgloblji notranjosti zgrešen in preobrnjen, pa so zaradi tega pravo in pravičnost, moralnost in vest, prištevnost in dolžnost pokvarjeni v svojem korenu. Hegel pravzaprav izrazi, da logika prava ne deluje s principom odpravljanja biti, kjer je vsak moment pojma celota pojma, tako da je pojem v svoji identiteti s seboj po sebi in za sebe določen.
 
Abstraktno-pravo-Duh sebe premaguje skozi določitev obstoja, svoboden je edino takrat, ko se odnaša na sebe in opazuje le samega sebe. Njegova osvoboditev je v tem, da premaga nasprotje zavesti in da je absolutna enotnost s seboj.
 
         Globlji vpogled v princip delovanja prava dobimo, če proučimo predavanja filozofa G. W. F. Hegla, ki imajo naslov Prirodno pravo in državno pravo. V predavanjih Hegel v uvodu pokaže, kaj je princip prava in svobode. Princip svobode je najvišji princip, v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi, in sicer tako, da vedno sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo (tako Hegel). Na ta način je tisto postavljeno nasproti neposrednemu obstoju čisti pojem, do katerega se svobodna volja odnaša kot do predmeta ali vsebine. Se pravi, svobodna volja ima samo sebe za določitev, pa je identična s seboj kot prosto objektivna volja. Objektivnost kot neposredni obstoj je zunanja eksistenca; in ravno to, da je obstajanje po sebi in za sebe bistvo volje, je pravo.

         Postavljeno nasprotje ali zunanja eksistenca je določenost čiste volje s seboj. To je element ali forma z določitvijo volje v nasprotju: kar je opredelitev skozi neposredni obstoj realnosti, ki mu pripada dejanskost kot čisti pojem. To je torej tisto, kar ustvari absolutno enotnost samozavesti s seboj. Se pravi, kadar tista čista samovolja, ki je zgolj neko stališče posebne subjektivnosti, odvrže neki pomen, čistega pojma zagotovo ne izpolni. In kolikor ga ne, potem tudi neposredna realnost ali obstoj ne doživi svojega proti postavljenega nasprotja. In to je ravno tisto, kar nam pove, da je določitev volje kot samozavesti bistvena, saj je skozi njo dosežena predmetnost ali absolutna enotnost samozavesti s seboj.

         In ne nazadnje, ali ni tisto abstrahiranje, v katerem duh ne doseže postavljenega čistega pojma, vnanji znak, da se zgolj z abstrahiranjem ne da pridelati nobene določenosti. Princip svobode ni uresničen. Ta namreč ni nič drugega kot predmetni element, v katerem duh vzpostavi obstoj kot čisti obstoj. Brez njega pa ni mogoče govoriti o svobodni volji, ki sama sebe določi kot dolžnost, ki ni nič drugega kot postavljen odnos s seboj.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.