Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

Written by Jože Požar on junij 9, 2019 – 6:04 dop -

»Politično življenje ima država zato, ker ima religijo.« Zaradi tega bi naj bil duh ljudstva udejanjen in realiziran v načinu obče ideje. Se pavi, občo idejo je treba uresničiti, da bi se človek zavedal sebe in obče ideje. V posledici gre namreč vedno za to, ali je svet oblikovan v skladu z religijo. Toliko le, da spomnim, da delo politika ni zgolj vtem, da uveljavlja interes svoje stranke in koalicije, ampak da je dejaven v interesu obče ideje.

Danes vidimo, da politik poklanja tiste neke abstraktne podobe sveta, raztresene misli in rezoniranje vedočega Jaza. Pa tako sploh ni čudaško, če v političnem svetu ne najdemo nič takega, kar bi bil svet obče ideje. To kaže, da politični duh ni dejaven v interesu obče ideje, ampak v strankarskem interesu. In potem seveda ni nenavadno, če politični človek podarja zgolj neko rezoniranje vedočega Jaza ali kako teorijo brez dejanskosti. To pa seveda ni svet realnosti in njene dejanskosti, ampak svet subjektivne volje, v katerem najdemo mnoge posebnosti, ki izključujejo absolutni dojem. Takšna dejavnost političnega človeka izpoveduje, da bi naj bil dejaven kot duh in v interesu stvari, tj. obče ideje.

 

Svet ni zgolj izražen interes, ampak ideja, ki aktualizira čisti dojem in postavljen odnos sveta do sebe. Pa je stvar duha, da odnos do samega sebe in sveta uresničuje skozi občo idejo. Torej, politični človek bi naj bil dejaven na način duha, se pravi, obnašal se naj ne bi nesvobodno, ampak tako, da je dejaven v interesu obče ideje, saj le tako izžareva dejavnega duha v absolutnem dojemu. Kajti le tako svet ni abstrakcija, temveč svet, ki je postavljen kot obča ideja in ima za princip absolutni dojem.

 

Vprašajmo se, zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje. Zato, ker je otovorjen s strankarskimi interesi. Namreč, ker ni dejaven s principom in v interesu obče ideje, je jasno, da se preganja in vznemirja s strankarskim interesom. To pa je ravno tista dejavnost, ki pove, da ni dejaven v interesu obče ideje. Se pravi, politični človek, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni dejaven kot duh, ki spoštuje predmetno svobodo in substanco duha. Ampak, ali v politiki ne gre za to, koliko je v njej vsebovan svobodni duh? Pa še kako gre za to, zaradi tega je nujno, da je politični človek dejaven v interesu obče ideje, tj. svobode, ki je v državi sebi predmetna. Le tako je politični človek dejaven v interesu duha ljudstva in umne volje, ki je tisto obče, ki sebe določa in stopi v dejanskost kot določni absolutni dojem.

Popolno zatajitev duha velja videti v tem, da politični človek izboljšuje na primer zdravstveni sistem zunaj njegovih določil. Namreč, ko sistema ne izboljšuje iz razumevanja gibanja substance in čistega pojma, s katerim stopi substanca v odnos s seboj, je dejaven zunanje ali deficitarno. Na hitro, nobenega sistema ni mogoče izboljšati zunaj čistega pojma in določil sistema. Ta so tista, ki vzpostavljajo in vzdržujejo sistem.

Ponavljam, ko je politični človek dejaven brez principa ali tako, da se preganja z abstraktnimi predstavami, ni dejaven v interesu obče ideje. To pove, da bi naj bil dejaven kot duh, kajti edino duh je tisti, ki zna biti dejaven v interesu obče ideje. Pa je početje političnega človeka, ko izpeljuje kak posebni interes ali kako prazno prikazen vedenja, neproduktivno. In še tole, politični človek naj ne bi bil dejaven kot kak zanesenjak, ampak kot duh, ki je sposoben svet posredovati in ga osnovati v načinu ter v interesu obče ideje.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.