Ko prisluhnete duhu, ki hvali abstraktno znanje, sebe ne izpolni in svoje odsvojitve ne izpelje. Potemtakem ni dejaven kot duh, ki ima samega sebe za predmet in svet ustvari v načinu proti postajanja. Namesto da spoznava sebe kot dejavnega duha, ki ceni nastajajoče vedenje, logično sovisnost in gibanje substance, hvali abstrakcijo znanja, ki je danes na veliko slavljena, ker povzdiguje možnosti in ne dejanski svet. Ko pa dobiva veljavnost abstraktna oseba in njen nedoločen svet, je to igra abstrakcij, neko izdelovanje raznolikega sveta, ki ni doseglo proti postajanja.
Zakaj spoznavati samega sebe in odsvojitev? Moj odgovor bi bil: da bi bil človek sebstvo in duh, mora postati sebi neko drugo. Zakaj sebstvo je vedenje, ki je čisto početje zavesti v sami sebi (tako približno zapiše filozof Hegel). Namreč duh je vedenje samega sebe, torej bitje, ki je gibanje, ki v drugem ali nasprotju obdrži enakost s seboj. To je načelo, kajti le tako ima duh samega sebe za predmet. Na ta način je dejaven svobodno, kajti realnost substance razvije v proti postajanje. Pozor, duh je razločevanje, to pa je postajanje razločevalnih: drugo je prvo in prvo je drugo. Tako se duh pojavlja v odnosu in v postajanju, v katerem sebstvo doseže sebi enakost, to pa je dojem bivanja.
Idealizem daje prednost čutni neskončnosti in abstraktni teoriji; izreka neposrednost in ne izpolni dejanskosti. Obstoj sveta je abstrakcija realnosti, zakaj predmet je jaz in zato izpolni samo čisti moj zavesti. To kaže, da je nujno zavestno individualnost dojeti iz odsvojitve in proti postajanja predmetnega sveta. Na ta način obstaja možnost, da svoboda ne bo izražena samo zunanje in subjektivno. Namreč, brez objektivnega gibanja je subjektivnost tista, ki je realizirana. Zato subjektivna drža, ki se jo danes povsod hvali, dobiva na moči. Zakaj nanaša le sebe nase in izpelje početje zavesti tegale individua. Ta pa proizvaja lastni svet, zakaj predmet je samo abstraktno znanje, ki ga razum kaže kot bivanje končnih določenosti.
Kaj je cilj duha? To, da proizvede svojo objektivno izpolnitev in s tem tudi svobodo svojega znanja. Namreč znanje kot tako je abstraktno ali ne dejansko, zato ga je nujno osvoboditi od abstrakcije. Le na ta način je duh v osnovi posredovan s seboj in vzpostavljen kot predmet. Zakaj predmet duha naj ne bi bil zgolj mišljen, temveč tudi dojet v proti postajanju, tj. določenosti. To stremi reči, da se duh odnaša proti lastnim določbam, kajti osvoboditi se mora lastne subjektivnosti. In ne le zgolj to, na ta način ima predmet določen umno na sebi. To pove, da je duh tisto umno in da je predmetna realnost razvita v dejanskost. Tako realnost drži v sebi bistvo kot razvejan predmetni svet.
Da bi bil dejaven kot duh, je nujno, da sebe spoznavam skozi gibanje in odsvojitev. Zakaj ko duh ni zajet kot gibanje, je prazna beseda. Zaradi tega bi naj spoznaval sebe iz gibanja in postajanja, v katerem doseže svojo določenost. Zavest ga na ta način neha videti, slišati, pa je razumljivo, da postane tudi sama duhovna zavest. Zakaj duh je dejaven in živ: »je zavest, ampak tudi njen predmet«. To pa je mišljenje, ki misli nekaj takega, kar je in ima v postajanju obstoj. Ali, to je zavest umnega predmeta, kajti predmet je razvit v proti postajanje ali v razvejano sebi enakost.
Filozof Hegel je o vzgoji zapisal naslednje: »vzgoja meri na to, da individuum ne bi ostal nekaj subjektivnega, temveč da bi v državi ustvarjal objektiven svet«. To izpostavi, da je hvaličenje abstraktnega znanja kot takega neko početje zavesti, ki se ne zaveda, da je svet dejanski, ker je substanca posredovana s seboj in vzpostavljena. Svet ni golo abstraktno znanje, temveč je pogojen z gibanjem in postajanjem substance, ki v sebi drži bistvo. In tega se danes ne zaveda duh, ki gibanje substance enostavno prezre. Najbrž verjame, da je svet mogoče sestaviti kot obliko znanja in tistega, kar gre čez in je abstrakcija znanja. Ne uvidi, da je moč duha mogoče meriti samo skozi gibanje in postajanje predmetne substance. Zato bi naj bil duh dejaven v načinu stopnjevanja svobode, saj le tako spoznava samega sebe in svojo odsvojitev. Spoznavanje samega sebe ni zgolj igra abstrakcij, temveč je odsvojitev duha, kajti tako duh postane samemu sebi Drugo, kar je njegova dejanskost.