Zakaj vse poti vodijo k Heglu

Written by Jože Požar on 7 januarja, 2012 – 3:54 pop -

         Naj povem, da se jaz kot oboževalec filozofije znotraj njenih vsebin dobro počutim. Verjetno zaradi tega, ker delujem na osnovi, ki sem jo vzpostavil skozi druženje s Heglovo filozofijo. O njej lahko rečem, da mi je sicer vzela precej časa, da pa je tisto, kar sem iz nje izluščil, moja osnova. Dojemanje Heglovega Sistema znanosti je pravzaprav mogoče vzeti kot neko postavljanje temelja ali preseganje filozofije, ki jo človek dobi s študijem in z branjem filozofije. Kar je potem samostojno delovanje, to bi bila razdvojitev nasploh v subjekta, s katero se doseže prav to, da se človek ne začne razgubljati v abstrakcije in tiste neke kategorije, na katere se danes preveč očitno obeša duh. Verjetno zato, ker duhu manjka trda osnova, s katero bi se zoperstavil svoji naravi ali naravni logiki.
 

 

         Poglejmo kaj zapiše Martin Heidegger v delu z naslovom Konec filozofije in naloga mišljenja. V njem filozof opozarja: »V novejšem času pa je filozofija sama po sebi mišljenje izrecno pozvala »k stvari sami«. Navedimo dva primera, katerima se dandanes posveča posebna pozornost. Ta klic »k stvari sami« zveni iz »Predgovora«, ki ga je Hegel postavil na začetku svojega dela »Sistem znanosti, Prvi del: Fenomenologija duha«, ki je izšlo 1807. To ni predgovor k fenomenologiji, marveč k »Sistemu znanosti«, k celoti filozofije. Klic k »stvari sami« je namenjen navsezadnje, to pa pomeni: glede na stvar samo, najpoprej »Znanosti logike«. Martin Heidegger torej kliče k Sistemu vede, saj opozarja: »Celota se pokaže le in zgolj v njenem postajanju«. Ta klic »k stvari sami« tukaj navajam, da spomnim, da Martin Heidegger usmerja bralca k Heglu in tako na sam začetek Sistema vede. Namreč če želimo sebe vzpostaviti na dobri osnovi, potem je Heglova fenomenologija pravi temelj ali stvar sama, saj od tukaj pot vodi k logiki mišljenja, s tem pa k celoti filozofije.

         Odgovor na vprašanje, zakaj vse poti vodijo k Heglu in ne kam drugam, bi lahko bil tudi ta, da zunaj Sistema vede ni mogoče najti nič takega, kar bi bila za duha trda osnova. Menim, da je tu čas, ko je treba enostavno stopiti vase in začeti delati na odsvojitvi. Odsvojitev je namreč tista, ki vzpostavi naravno sebstvo, s tem pa predpostavko za subjekt; ona je »najgloblja potreba duha«, saj je nasprotje v samem subjektu. Odsvojitev duha se ne začenja zgolj kot nekaj od sebe odrinjenega, temveč gre tukaj za odsvojitev notrine kot sebstva; gre za to, da Jaz postanem sebi neko drugo in to kot vzpostavljeno nasprotje, s katerim moja subjektivnost doseže svoj vrh ali svojo sebienakost.

         Filozofija zna biti zahtevna in večkrat celo v takšni meri zahtevna, da je potrebno narediti dva koraka nazaj, da bi se človek zopet vrnil k njej. Zato bi naj spoznavanje filozofije potekalo po zastavljenem načrtu in nikakor ne brez cilja. Delovati v filozofiji na več straneh, to enostavno vzame človeku preveč časa in na ta način ni mogoče vzpostaviti nobene trdne osnove. Res pa je, najprej je nekaj, kar je ljubezen, za katero morata biti dva, potem pa je potrebno pot določiti, da se ne bi človek celo življenje preganjal s praznimi abstrakcijami.

 


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Post a Comment