Da se izobraženec slepi z lastnim vedenjem, o tem ni dvoma, saj sebe ne izpolni na način postajanja, ker je prepričan, da z idealiziranjem svojega vedenja lahko svet spreminja. Izobraženec dojema sebe v nasprotju ali v svetu onstran, s katerim si zagotovi samega sebe. To zadostuje, da doživlja sebe kot tistega, ki izdeluje abstraktne predstave o svojem vedenju. Predstave mu podarjajo dober občutek, saj ga poženejo čez ali v brezmejen svet, kjer lahko spozna, koliko nedoločnega sveta odrine od sebe in kaj se ni povrnilo vase. Pravzaprav sveta ne jemlje čisto zares, ker ga privlači igra besed in opisovanje zgledov. To je on kot upodobljen literarni junak, ki ga predstavlja njegov čisti jaz, ki hvaliči neskončni svet.
Danes je priljubljeno izvajati teoretična umovanja, s katerimi lahko duh izpelje kak možen svet, ki je neka zagotovost zavesti, ki uresniči njegov predmet. Se pravi, iz nečesa, kar je brez osnove, naredi nasprotje, ki ga razvije v mnoge razločke. Tako dobi neko širjavo možnega sveta, s katerim izpelje sebe kot strastnega idealista. In tako potem tisto, kar je neko teoretično umovanje, v katerem nastopa čisti jaz kot nekakšen učen zanesenjak, predstavlja njegov resničen svet. Rečeno drugače, kar bi naj bil njegov umen svet, to so abstrakcije vedenja, s katerimi predstavi moč abstraktnega vedenja. Učen idealist pač išče in najde vedno kaj, kar gre čez in je čisto abstraktno teoretično umovanje. Tako daje videz, da je dejaven v umnem svetu in kot tisti, ki lahko izpolni samega sebe. Ob kratkem, tista njegova abstraktna spekulacija izrazi le neko prazno moč vedenja in ne pridela nič novega.
Izobraženec stvarnega sveta in njegovega postajanja ne spoštuje. Kajti če bi ga, bi se ukvarjal s predmetnim svetom in ne bi hvalil čiste sebevednosti in pojasnjevanja. Tu naj omenim, svet ni zgolj potencialen ali možen svet, temveč je predmetna substanca, ki doseže svojo dejansko izpolnitev v svojem proti postajanju. Sicer pa je izobraženec od nekdaj v konfliktu z določanjem sveta, kajti on svoje vedenje zgolj idealizira. Določenost sveta mu menda rahlja živce, zato operira čisti jaz v neskončnem svetu, kjer svet velja kot nedoločen svet in nima nobene meje.
Poglejte kaj vse danes odrine od sebe evropski poslanec ali pa naš opozicijski poslanec, ki nastopa v parlamentu kot izobraženec. Včasih je dejaven tako, kot da ne ve, zakaj sedi v parlamentu. S tistim osebnim nastopanjem kot da želi naznaniti, da je treba svet nenehno idealizirati. Tedaj namreč, ko se izgublja v možnih svetovih, očitno odseva, da ne dojema svoje naloge in poslanstva. Zakaj če bi razumel svoje poslanstvo, bi bil dejaven v interesu predmetne substance ali obče ideje in ne bi odmetaval praznih misli in izpeljeval nesoglasja s svojim vedenjem. Kot izobraženec še ne dojema svoje službe, ampak jo zgolj uživa, kajti če bi jo dojel, bi se ukvarjal predmetnim svetom, ne pa z možnimi svetovi.
Tisto, kar veliko pove o evropskem poslancu, je slavljenje možnega sveta, s katerim razkriva, da za njega predmetni svet nima vrednosti. Zaradi tega skače v svet onstran, kjer izvaja gibanje čistega jaza. Se pravi, odnosa s seboj ne izraža, ker se ne ukvarja s predmetnim svetom. Kajti če bi bil dejaven v interesu duha ljudstva in ne v osebnem interesu, bi ga zanimal samo predmetni svet. Zakaj svet ni zgolj izražanje osebnih pogledov, temveč je postajanje predmetnega sveta, ki odkriva, ali je duh dejaven v odnosu s seboj. Tista igra besed in misli pridela samo neizpolnjeno abstrakcijo, ki pa ni svet obče ideje.