Zlo, ki ga producira drugi ekran

Written by Jože Požar on 30 avgusta, 2012 – 3:20 pop -

         Dejstvo je, da tisto čisto in največkrat subjektivno preseganje kake neposrednosti, ne prihaja na ekran kot presežena narava ali realnost pojma, ampak kot neko subjektivno preseganje, ki se lahko raztegne v čiste abstraktne podobe. In to čisto subjektivno preseganje je zgleda privlačno za vsak medij, pa tako tudi za RTV Slovenijo, ki zna v dnevniku ob devetnajsti uri in skozi drugi ekran, nazorno pokazati prav to subjektivno obliko preseganja ali odtujitve, ki jo opravi novinar ali interpret.
 

Na drugi ekran kličeš gledalčevo zavest skozi govorico razlagalca. Na ta način si postavljen v pozicijo gledalca; ona ti omogoča ovreči nasprotnika, proizvesti morebitne nasledke in še kaj negativnega lahko izrečeš kot dopolnilo.

 
         Subjektivno preseganje dogodka v smislu ocenjevanja nasprotnika, to je zgleda tisto, kar kliče gledalca pred ekran. To izpelješ tako, da opredeljiv svet zajameš kot zlo, nato pa zlo povežeš z nasprotnikom in ga širiš v različne podobe. RTV Slovenija je zgleda v raziskovanju zla prišla že tako daleč, da celo v dnevniku ob devetnajsti uri občasno obravnava zlo. Neposredno odpravljanje zla verjetno gledalce še posebej vznemirja takrat, ko je zlo predstavljeno na drugem ekranu kot nekaj, kar je in obstaja, a še ni na sebi prešlo v določno preglednost. Običajno se to zlo odkriva skozi govorico, ki prihaja na drugi ekran in neposredno iz ulice v dnevnik, kjer interpret razgrinja zlo in ga kot čisto sebstvo abstraktne osebe dostavlja na ekran. Ob tem pa ne gre spregledati, da lahko interpret upodobi zlo ravno toliko, da se ve, iz katere strani zlo prihaja na ekran in katerim ušesom je namenjeno. Ni težko zaznati, da je drugi ekran večkrat v službi ideologije, ki zadnje čase razvija ta neki čisti uvid abstraktne osebe kot njene odtujitve v nasprotje, kar nekako naznanja, da ima raziskovanje čistega zla mogoče res kak smisel. Človek ne more verjeti, koliko ene čistoče je mogoče izraziti skozi govorico interpreta in koliko neposrednega sveta lahko posreduješ gledalcu, če deluješ natančno tako, kot si to želi gledalec.

         Nobenega napora ne rabiš vložiti za prazno obdelavo nasprotnika, ki razmišlja drugače kot ti, saj njegove pomanjkljivosti najdeš kar v sebi. Veliko več truda pa je potrebno vložiti v posredovanje določne realnosti, ki na sebi prehaja v tisto, kar ji gre po substanci (informacija naj ne bi bila zgolj odmetavanje praznih abstrakcij na ekran). Zato tisto prikazovanje čistega zla na drugem ekranu, ki lahko nasprotnika položi na tla, ni nobeno preseganje čistega zla, pač pa bolj predstavljanje abstraktnih podob duha, ki se gre to neko čisto prikazovanje svojega sebstva ali čistega vedenja, ki se običajno konča v kakem postavljenem nasprotju.

         RTV Slovenija bi lahko zaznala vsaj to, da enostransko interpretiranje vsebin, ki ne izhajajo iz nobenih postavljenih splošnih momentov določne realnosti, vzpostavlja to neko njeno enostransko držo, s katero kot da želi vznemirjati gledalce. Namreč, dokler neka podoba ne zaživi skozi dnevnik kot tista, ki izhaja iz določno postavljene realnosti, tako dolgo je mogoče enostransko delovati in komentirati tisto posebno po mili volji; namesto da proizvajaš obče momente stvari, ti deluješ za to, da povečaš gledanost dnevnika ob devetnajsti uri.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment