V tem času se še vedno pojavlja ono zlo komunizma, ki ga odseva vest, ki se uveljavlja kot neko odločanje iz sebe, ki odpušča zlo z izrekanjem posameznih misli. Ta zagotovost ni nič drugega kot zrenje lastne božanskosti. To je sebstvo osebe, ki se ga uveljavlja, ker tako zavest izpolni dolžnost, v katero polaga vsebino vesti. Oseba si daje veljavnost tako, da pridela zagotovost same sebe, tj. tisto negativno abstraktno sebstvo, ki zastopa moralično ravnanje, ki se predstavlja kot realizirana individualnost. Ob tem pa je treba povedati, da sebstvo osebe ne pride do izpolnitve, ker se vest pojavlja kot neko prepričanje, ki uveljavlja samo sebstvo in nič več od tega. To je tisto ravnanje, ko od sebe odrineš abstraktum, ki je čista dolžnost, s katerim si vest zagotovi zor sebe v drugem, tj. neko harmonijo moralnosti in blaženosti.
Tisto torej, kar oseba odpušča in ni noben stvaren svet, je zagotovost, biti abstraktno sebstvo. To pa je ravno tista dejavnost, ko sebstvo skozi izrekanje stopi v bivanje in je pojavnost abstraktnega sebstva. Se pravi, vsebina vesti je vedoče sebstvo, ki ga jezik izreka. Zavest izreka svoje prepričanje, s katerim udejanji nagnjenje in gon. Oseba ve, da si z izrekanjem pridela sebe kot to, kar je vest, ki ni nič drugega kot čista sebevednost. To je torej vest kot moralna genialnost, ki sliši svoj notranji glas, da izpelje zrenje svoje lastne božanskosti. Kar je vedenje samega sebe, ko zavest odpušča zlo, ki se pojavi kot sebstvo zavesti. Prek izrekanja doseže sebstvo svojo veljavnost kot izpolnitev dolžnosti. Vse zgornje je dovolj za dojemanje zla komunizma, ki se danes pojavlja v obliki neizpolnjene abstrakcije.
Da je danes svet ena sama nedejanska abstrakcija, tudi kak simbol ali izjavljena misel, o tem govori tudi pojavljanje zla komunizma. Svet torej, ki ni nič drugega kot pojavni svet, ki sproti izginja in se zopet pojavi. Kar pove, da je svet danes neizpolnjena abstrakcija, neko vedenje kot zrta čista zagotovost sebstva. Se pravi, to je pojavni svet kot zbir abstraktnih predstav, iz katerih je mogoče narediti neki drugi svet in tako dalje v neskončnost. In to sebedrugačenje proizvaja danes vest komunista, ki se pojavlja v podobah vesti kot neka prva pozitivnost.
Primer odpuščanja zla, ki ga danes odmetava ona nesrečna vest komunista, ki še vedno idealizira svoje sebstvo, da ljudem pove, da se zla ne da izničiti. Zato zlo prihaja ven in se pojavlja kot sebstvo vesti, ki eksistira kot neko vedenje samega sebe. In zato se vest kar naprej pojavlja kot vedoča zavest, kajti vest hoče biti izražena, in to kot čista sebevednost. To je torej vest, ki zlo izraža in uveljavlja, pri tem pa se pojavlja tudi čisti jaz zavesti, ki interpretira zlo kot sebstvo osebe, s katerim si pridobi neko nasprotje, ki je čista abstrakcija brezduhovnega sebstva. In tako ni čudno, da vest komunista še danes izziva in se pojavlja kot neizpolnjena abstrakcija, ki pa ni nič drugega kot čista sebevednost.
Da pa vest komunista ne bi direktno predstavljala onega zla, si pomaga s simboli, ki jih kaže kot naravo svoje čiste sebevednosti, kot je primer komunista, ki je svojo vest izrazil s simboli. To so podobe, ki povedo, da je vest dejavna kot posredovalec sebstva, s katerim uveljavi sebe čez odpuščanje zla, ki se pojavi kot abstrakcija sebevednosti. Takšno predstavljanje vesti očitno kaže na to, da je vest omejena na čisti jaz ali neki zdajle in tule, ki izpoveduje, da ni sposoben posredovati lastnega sebstva, ker tako stremi ona vest, ki hoče realizirati nagnjenje in gon. Ta dva udejanjita brezduhovno sebstvo kot harmonijo zla in moralnosti.