Razumnika ne zanima realnost in njej pripadajoča dejanskost, ampak samo tisto, kdo je kaj rekel in kaj je mislil. Izogiba se realnosti in miselnih določil, hvali prosto napredovanje čistega jaza, ki se baje spozna tudi na svet onstran. Abstraktne predstave in abstraktno znanje povzdiguje, predmet ga ne zanima, ampak eksistenca v obliki enostranske abstrakcije. In to je tisto, kar uveljavlja zavest, ko sebe izpolni s smotrom, da razkaže megleno moč jaza in abstraktno miselnost. Zavest ne obvlada načina posredovanja in postajanja predmetne substance; to pojasni, da izdeluje samo predstave svojega prepričanja. Oblikuje razločke svoje prepričanosti, da pridobi nasprotja, ki jih zunanje širi razum in čisti jaz, ki je danes – in to moramo poudariti – aktiven, da izpelje samovoljno stališče.
Čisti jaz pridobiva in povezuje nasprotne svetove, povzdiguje misli, ki jih zunanje poveže, da predstavi veljavo abstraktne miselnosti. Gotovost ima po jazu in tistem, kar pošlje čez in je odmišljanje. Tako pridobi prostranstvo možnega sveta, ki ga sproti izmišlja. Natančneje rečeno, njegov predmet je čisti jaz, kar je potegavščina samega sebe, kajti abstrakcije so nična bistva in niso nič drugega kot izražena bit jaza, ki je meglena resnica. Čisti jaz uveljavlja poglede in gibanje zdravega razuma, ki je danes povsod slavljen, čeprav ne pridela nič takega, kar bi bil dejanski svet.
Idealizem čistega jaza izreka jaz sem jaz. Čisti jaz zre sebe zunaj sebe kot osebo, ki se očisti same sebe in je na sebi abstrakcija jaza. To je dovolj za to, da izrazi moč jaza in čutno razpoloženje. Potemtakem kaže moč resnice v jazu, ki jo omeji na zdajle in tule. To je nekakšna prva resničnost, ki je nekaj predpostavljenega in neposrednega. Čisto početje individua izpelje gnanje zavesti, kar je mrtvi produkt ali na ogled postavljena bit, ki je jaz. Idealizem čistega jaza ne preseže tistega, kar naj bo, ampak hvali tisto čisto brez realnosti, ki se prosto nadaljuje. Drugim podarja misli in prazne besede, hkrati beži pred realnostjo in njeno dejanskostjo. Ni se omikal za to, da bi bil dejaven predmetno in v načinu proti postajanja.
Čisti jaz se obnaša kot zavest in hvali mogoč svet ter svojo domišljijo. Sicer pa slavi neživljenjsko dejavnost in iznajdljivost, ki jo tudi razlaga. Zlasti hvali svet, ki gre čez in je brez realnosti. Realnosti ne spoštuje, je pa res, da povzdiguje znanje in svoje prepričanje. Abstraktno znanje je njegovo upanje, najbrž je prepričan, da je znanje moč, ki lahko sestavi in premaga tudi tisto, kar nastane in je mogoč svet. Sicer pa čisti jaz izdihava tudi nagajivost, demonstrira moč jaza nad ne-jazom. Kdove koliko časa potroši za interpretacijo znanja, ki ga povzdigne na nivo abstraktnega misleca. Določanja ne jemlje resno, kajti ni se izobrazil s smotrom, da sebe izpolni na način posredovanja in gibanja substance. To sporoči, da ni dejaven kot duh, ki sebe izpolni kot misleca, ki spoštuje gibanje substance. O predmetnem svetu ne beseduje, prav tako ne govori o svobodi, ki udejanja predmetno realnost s ciljem, da osvobodi svoje znanje od abstrakcije. Osvoboditve od abstrakcije in gibanja predmetne substance ne jemlje resno. Potemtakem ga ne pritegne element vedenja, v katerem substanca doseže proti postajanje, ampak samo abstraktno znanje in mogoč svet.
Čisti jaz hvali tudi domiselnost in nasproten svet. Z nasprotnim svetom odigra igro abstrakcij, ki ga popelje v brezmejen svet. Zakaj čisti jaz ne odseva sebe kot duha, ki svoj svet določno postavi. Zavest udejanja iznajdljivi svet in vzajemno učinkovanje čistega jaza s seboj. Na tej osnovi gradi mogoče svetove in izdeluje nenavadne in abstraktne učinke. Vse s smotrom, da pokaže, da je dejaven kot čisti jaz, ki uveljavlja domiselnost in pojavni svet, v katerem nastopa enostavna gotovost samega sebe, prav tako tisto, kar naj bo, ki je njegova posebnost, kajti je abstrakcija položena za podlago.
Vzajemno učinkovanje čistega jaza s seboj je danes cenjeno, ker hvali tisto osebno. Zakaj čisti jaz je ujet v pojavnost in zato čisto vednost povsod slavi. To so povedki, s katerimi izboljša miselno vsebino in videz tistega, kar ni doseglo postajanja ali določenosti v osnovi. To je osebna iznajdljivost, ki odseva čisto vednost jaza, ki povzdigne samega sebe na nivo subjektivne govorice.