Osebna drža povzdiguje subjektivnost, ki jo danes hvali izobražen duh, politik in prav tako preveč prevzeten razumnik, ki slavi spekulacijo in prepričanje, kadar podarja lasten svet. Tisto, kar odmeče in ni predmetni svet, je izpeljana igra abstrakcij, ki nima poleta za to, kako duh vzpostavi predmet. Prepričanje je brez vrednosti, ker eksistira kot pojavni svet, s katerim povzdigne osebno držo in subjektivno nastrojenost. Ta namreč izbriše predmet, posredovanje in proti postajanje. Zakaj razumnik je prepričan, da je njegova izkušnja resnična, ker jo izdela izobrazba, ki da ni dejavna pomanjkljivo, ker jo hvali uglajen duh. Zavest je dejavna s smotrom, da dviga sebe in tisto, kar je veščina, ki nima nobene meje in se prosto nadaljuje v metafore misli in abstraktne predstave.
Človek bi se naj vprašal, kako izboljšati odnos do sebe. Sicer domišlja svoj svet, vendar pa gibanja predmetne substance ne omenja, ker občuduje domiselnost in subjektivno nastrojenost. Dokler bo hvalil subjektivnost, abstraktno znanje in osebno prepričanje, njegov svet ne bo dobil vrednosti, ker ni predmeten in se prosto nadaljuje v nekaj nasprotnega. Razumnik menda preklinja miselna določila, ker ga šolanje ni izučilo, čemu služijo. Izogiba se določanja, zato ga enostavno ne prakticira, zakaj pomoč najde v igri abstrakcij in tam, kjer slavi čisti jaz in tisto, kar je zunanje sestavljena vsebina zavesti in je neka možnost za izpeljavo refleksije in preseganje neposrednosti.
Subjektivnost povzdiguje osebno držo. Pogosto spoznamo, da razumnik slavi znanje in spekulacijo. Hvali abstraktno miselnost, ki ne vsebujejo nobenega bistva in ne prehaja v Drugo. Tisto, kar je vsebina in abstrakcija znanja, to ima veljavo. Veljavnost dobi neposrednost ali subjektivno nagnjenje, ki povzdigne odmišljanje in tudi spekulacijo. Predmetne substance in nastajajočega vedenja izobražen duh nikjer ne omenja. Skratka, dejaven je tako, da hvali svojo osebno držo, domiselnost in čisto odmišljanje. Tisto, kar je neka končna vsebina, ki ni dosegla neskončnosti, to je miselnost čistega jaza. Zakaj osebni nazor slavi čisti jaz in spekulacijo, ki podarja samozadovoljstvo in izpolnitev v svetu onstran.
Če pogledamo, kaj počenja aktiven razumnik, naglo ugotovimo, da je dejaven zlasti tam, kjer je moč resničnosti v jazu in subjektivni nastrojenosti. Razumnik ni omejen na predmetno vsebino in gibanje substance, kajti zadene ga samo pojavni svet. To iztakne, da stvarnega sveta, ki vsebuje realnost in prehaja v Drugo ali dejanskost, ne upošteva. Zato naj poudarim, če hočemo dojeti odnos realnosti in njene dejanskosti, je brezpogojno upoštevati gibanje substance. Predmetno substanco je nujno razdvojiti, da bi v svoji sebi enakosti dosegla svet razvit v obče momente ali določeno atrakcijo občih momentov. Stremim reči, razumnik danes ni dejaven s principom proti postajanja, saj odigra vsiljivost čistega jaza in razuma. Ta dva sta blažena, ker izdelujeta pojavni in iznajdljivi svet.
Tisto osebno povzdiguje razumnik najbrž s smotrom, da pokaže moč čistega jaza in resničnost tistega, kar pridela z igro abstrakcij. In to spoznamo, če prisluhnemo govorici, ki hvali brezpredmetni svet; to je svet, ki ne vsebuje nobenega bistva. Bistvo poudarjam, kajti predmet brez bistva ni predmet, ampak razpršena substanca v abstrakcije, ki izginejo in se zopet pojavijo tam, kjer pomagajo oblikovati neki drugi svet. Skratka, subjektivnost je danes zaželena, ker dobi besedo zavest, ki se z gibanjem in bistvom predmetne substance ne ukvarja. Razen tega naj naglasim, da subjektivnost beži pred realnostjo in dejanskosti ne doseže, ker je igra abstrakcij bolj privlačna.
Subjektivnost dobiva na moči, ker se duh z realnostjo in njej pripadajočo dejanskostjo ne ukvarja. Dejanskost enostavno nima nobene vrednosti, zakaj ko ima besedo čisti jaz, realnost izgubi veljavo. Pojavni svet ni vezan na določila, ker ni omejen na bistvo. Tisto, kar odseva pojavni svet, je njegova brezmejnost. To je najbrž razlog, zakaj je danes subjektivnost povsod hvaljena, čeprav vrednosti ali nazornega sveta ne prikazuje. Duh hvali pojavni svet, v njem najde gotovo vsebino ali tisto, kar potrebuje za to, da izreče svojo subjektivno držo kot naključno mišljenje.