Spletno stran Epitomeart.si obiskuje vedno več obiskovalcev. To kaže statistika obiskov. Potemtakem duha ne zanimajo samo dnevni dogodki in dejavnost oblasti, temveč tudi dejaven duh, o katerem govorijo moje spletne vsebine. Menda so največkrat spletno stran obiskali Singapurčani, ki so na strani odkrili nekaj, kar v drugih časopisih niso iztaknili. Videz je bil že tak, kot da jih je navdušila neka notranja sila, ki se pojavi, ko gre za nekaj nenavadnega. Najbrž so na spletni strani ujeli kak svet, o katerem časopisi ne pišejo. Sicer pa ljudje iz mnogih držav obiskujejo mojo spletno stran, prav tako roboti, ki menda veliko naredijo za to, da bi vsebine bral tudi skrivnosten posameznik.
Če kdo meni, da Slovenke in Slovenci ne obiskujejo spletne strani Epitomeart.si, se moti. Hočem reči, časopis je obiskan, je pa tudi res, da mediji nikjer ne omenjajo spletnega časopisa Epitomeart.si, kaj šele da bi kaj zapisali o tem, kaj sporočajo vsebine. Zdi se, da beseda duh ni dojemljiva tako kot je politika in znanje, ki branita tudi neumnosti in sta zaradi tega večkrat omenjena. Jaz ne pričakujem, da bo kak medij izrekel besedo o mojem spletnem časopisu, saj vsebine niso vsakemu duhu doumljive. Duh je namreč pojem, o katerem poskušam kaj povedati s ciljem, da bi človek sebe dojel in bil dejaven predmetno in predvsem bolj ustvarjalno.
Naivno je misliti, da je človek dejaven kot duh, kadar bistrost izreče. Še marsikaj drugega je nujno dojeti, da bi bil sposoben delovati kot duh na kakem področju. Človek ni zgolj abstraktno znanje ali abstrakcija znanja. Da bi sebe in druge razumel, je nujno spoznavati duha in nastajajoče vedenje. Zakaj odsvojitev ni zgolj v tem, da sprejema in odmetava znanje in podarja abstraktne blodnje omike. Kot duh je to, »da ima samega sebe za predmet«. Duh ima zavest le, kolikor je samozavedanje, ki samo sebe nosi. To pa je gibanje predmetne substance kot razločevanje tistega, kar postane Drugo in je proti postajanje substance. Duh znanje osvobodi od abstrakcije in si postane predmet, tako v odsvojitvi obdrži enakost s seboj.
Tu in tam tudi jaz objavim kako besedilo, ki ni popolnoma umljivo. No, ne glede na to, trudim se, da izrečem o duhu primerno misel, ki bi naj pomagala razodeti nastajajoče vedenje. To je bistveno, kajti gre za to, da bi duh bil dojet iz gibanja substance ter proti postajanja. Sedanji čas namreč potihoma sporoča, da duh ni dojet in da princip svobode le redki dojamejo. Bolj kot duh in njegova odsvojitev jih zanima subjektivna spretnost. Znanje baje vsi razumejo in znajo z njim ravnati, a praksa kaže, da z znanjem nekvalitetno ravna tudi omikan duh, ki je danes povsod hvaljen. Kajti tisto, kar prikazuje in je abstrakcija znanja, to ni ustvarjeni svet, niti dejavnost, ki bi jo naj občudovali. Zakaj gre? Oblika abstrakcije znanja ni produkt dejavnega duha, ki je dejaven s ciljem, da predmetno substanco razvije v proti postajanje, v katerem je zaobjeto predmetno bistvo. Kar se tiče predmeta in posredovanja substance, tu omikan duh kaže, da ni dejaven s principom, saj velikokrat hvali subjektivnost s smotrom, da izrazi tisto osebno in abstraktni uvid, ki ga pridela nadčutno razmišljanje.
Vprašanje je, kdaj bo duh sebe začel dojemati iz posredovanja in proti postajanja. Posameznik odseva, da ne želi spoznati samega sebe in princip postajanja. Določenost je namreč osnova iz katere je nujno izhajati, če želi sebe spoznati kot tistega, ki svet v osnovi določi v splošne momente. Na hitro ni videti, da bi omikan duh strmel za tem, da sebe spozna kot posredovalca, ki spoštuje objektivnost. Objektivnosti nikjer ne omenja, ne razpravlja o tem pojmu. Tako daje videz, kot da spoznavanja samega sebe ne jemlje resno, tj. iz postajanja in odsvojitve. Na drugi strani pa hvali svojo izobrazbo in znanje. Dobro bi bilo, če bi sebe dojel kot duha in to iz proti postajanja. Zakaj če sebe ne spoznava iz proti postajanja, ga bo abstraktno znanje naredilo za sužnja, kajti podreja se znanju in hvaliči samo abstrakcijo znanja. Čeprav ni vzgojen kot duh, bi lahko kaj več naredil za to, da sebe spozna kot ustvarjalca. Odnosa do sebe in gibanja predmetne substance ne poveličuje, prav tako ne hvali razmišljanja in proti postajanja, s katerim duh doseže razdvajanje substance.