Igro abstrakcij hvali duh, ki ne izpolni gibanja predmetne substance, ob tem pa ne uvidi, da realnosti in njene dejanskosti ne upošteva. Igranje s potencialnim svetom je ustoličilo navajeno obnašanje, nekakšno preseganje nečesa, kar je brez bistva. Razlog za to je treba iskati v bežanju pred realnostjo in hvaličenjem mogočega sveta, ki ga obvladuje abstraktni mislec, katerega igra besed in misli navdušuje, kajti to je nedoločen svet, ki ne prehaja v Drugo. Abstraktna miselnost najbrž bojkotira predmetni svet, ker igra abstrakcij prinese več zadovoljstva. To je svet, ki se prosto nadaljuje in ni omejen na predmet. In to obnašanje zavesti odseva abstraktno mišljenje, kadar uveljavlja igro abstrakcij in tisto, kar izpelje z refleksijo, ki jo povsod naglasi. Igra abstrakcij in refleksija povzdigujeta neomejen svet, pa ni čudno, da ga slavi abstraktno mišljenje.
Danes obvladuje igro abstrakcij omikan duh, ki ga branita čisti jaz in abstraktni razum. Oba sta blažena, ker uresničujeta abstrakcijo in nedoločen svet. Razen tega hvalita osebno razmišljanje, ki je vedno priljubljeno, kajti neskončnost išče v sodoživljanju subjektivne naravnanosti in tistem, čemu se reče idealnost; zakaj ta rešuje osebo na ta način, da sebe občuti kot subjektivno naravnanost, ki je spoznavanje po lastnem prepričanju. To je spoznavanje o pojavnem svetu, kajti mišljenje ni obremenjeno s stvarnim svetom. Ob tem naj omenim, da je pojavni svet nekakšno abstraktno zlo, ki obremenjuje duha tedaj, ko je razgiban razum, ki favorizira abstrakcijo nedoločene biti. To obvladuje čisti jaz in predstavna zavest, ki sebe dokonča v kakem interesu.

Kaj je rezultat igre abstrakcij? Potencialen svet, ki nima meje in ni vezan na nobeno predmetno bistvo. Svet eksistira in odseva igro abstrakcij, ki je danes najbolj aktivna. To povem, kajti duh se ne ukvarja s predmetnim svetom in postajanjem, ampak s potencialnim svetom in tistim, kar že je neka možnost za nekaj drugega. Kot je mogoče zaznati, abstraktna govorica hvali tudi preteklost, ki se izliva v sedanjost in naprej v prihodnost. Prihodnost je ravno tako blažena, saj duh marsikje kliče prihodnost na pomoč, da izrazi moč domišljije in tisto, kar je zrenje ali izražen interes ter špekuliranje, ki ga igra abstrakcij uveljavlja. Nedoločena bit ali nekaj izrekljivega, to je tisto, kar uveljavlja abstraktno negacijo.
Da je igra abstrakcij priljubljena, gre pripisati tudi navajenemu obnašanju vedenja, ki hvali atrakcije razuma in čisti jaz. Na tem zemljišču najdemo mnoge prikazni in izgubljen svet, ki ni nič drugega kot razločki, ki jih je mogoče sprevrniti v nasprotje; to je učinkovanje zavesti s seboj in v možnem svetu. Tega misleci našega časa ne opredelijo, ker jim omogoča izpeljati kak nedoločen svet, ki na zemljišču onstran ponovno zaživi kot nekaj, kar naj bo, ne da je. To je mogoč svet, saj izpeljuje smoter misleca, ki širi svoje znanje tako, da ga kaže kot potencialen svet.
Abstraktni mislec je ujetnik možnega sveta, tega obvladuje čisti jaz in iznajdljivost razuma. Zakaj iznajdljivost še ni izgubila tla pod nogami, zato je aktivna. Tako kot abstraktno znanje, ima tudi iznajdljivost neko izhodišče v tem svetu, ki ga ohranja abstraktni odnos proti sebi. Abstraktni misleci najbolje vedo, kaj je produkt iznajdljivosti. Ta namreč hvali gotovost same sebe in abstrakcijo božjega bitja, ki pa ni postavljena kot sebstvo. Sebstvo je pomembni pojem, ki pa ga duh tega časa še ne jemlje resno. Če bi ga, potem bi to bil začetek nekega novega časa in tako dojemanja principa svobode. Prehodno je abstraktna miselnost najbolj cenjena in hvaljena, pa je jasno, da imajo privilegij v sedanjem času abstraktni misleci, razum in čisti jaz, ki izvaja operacije in hvali spoznavanje.
Čas odseva, da je igra abstrakcij pomembnejša od realnosti in dejanskosti. To izraža, da ima duh za smoter igro abstrakcij, ki jo danes demonstrirajo reklame in prazno govorjenje, ki ne podarja nobene vsebine, ker je nedoločen svet primeren in je mogoče z njim tudi koga zaslepiti; svet ne prehaja v nasprotje in zato ne doseže svoje določenosti v osnovi. Osnova ni tista, ki jo je nujno izpeljati, da bi bilo bistvo razvito v proti postajanje. Skratka, potencialen svet duha razveseljuje.