Dokler bo abstraktna miselnost gospodovala in nagrajena z aplavzi, bo duh eksistiral nekje v ozadju tega sveta. Čisti jaz ohranja subjektivno držo in neprepričljivo beseduje ter uživa beg pred realnostjo in tistim, kar pošlje čez in je mogoč svet za nekaj drugega. Zakaj zadovoljen je s seboj, kadar izpelje igro abstrahiranja, s katero pridela kak dopadljiv svet, kajti ta pridobiva na vrednosti, ker izraža subjektivno plat. Enostranski svet je hvaljen, zakaj izdihava energijo čistega jaza.
Igro abstrakcij slavi čisti jaz, kadar obstaja zmožnost za to, da povzdigne subjektivno stališče, s katerim pove kaj o sebi. Ni se izobrazil v celovitosti, kajti stvarnega sveta ne hvali, izogiba se ga, ker je to predmetni svet, ki ga še mediji ne spoštujejo. O stvarnosti ne govori, kadar se pojavi na televiziji in ljudje pričakujejo, da bo svojo nadarjenost izpovedal. Sicer pa odmetava misli in hvali lastno subjektivnost, da udejanji znanje. Najbolj kljubovalno deluje tedaj, ko izvaja abstrahiranje in se zgublja v abstraktnem svetu. Za mogoč svet pravi, da ga obvladuje, kajti možen svet je tisti, ki ga osvobaja. Kadar se pojavi na televiziji, uveljavi znanje, kajti tako hvali tudi izobrazbo in tisto, kar doseže z abstrahiranjem. Igra abstrakcij ga navdušuje, zakaj mogoč svet omogoča, da pride do izraza tudi njegova iznajdljivost, ki jo uveljavlja, ker z njo povzdigne svojo prepričanost.
Kadar bit preide v preteklost ali prihodnost, je to neka bistrost, ki ugaja sebi, kajti je beg pred realnostjo in njeno dejanskostjo. Čutno navzoče ga neha videti, slišati, zakaj aktivira idealnost, ki je kvaliteta neskončnosti, kjer je čisti jaz dejaven domiselno in obstaja možnost, da bo oblikoval kak svet. Namreč možnost za nekaj drugega predstavlja krepkost, da bo dejaven umno. Zakaj um je nedoločena beseda, ki predpostavlja nekaj, kar ni mogoče navesti in določiti. To torej ni um, ki je duh, ampak um čistega jaza. To pa je svet izven mišljenja, kajti je izgotovljen svet, ki ga čisti jaz iztakne v sebi. Čisti jaz se spozna na igro abstrakcij in subjektivnost, ta namreč sebe določa v sebi, produkt pa je nekaj mogočega.
Kadar čisti jaz odigra igro abstrahiranja, realnosti in njene dejanskosti ne doseže. Všečen je sebi, ko izvaja gibanje razuma in tedaj, ko izpelje tudi kako refleksijo ali subjektivni ideal. Sicer pa daje prednost igri abstrakcij in predstavitvam, kar je enostransko početje negativnega; to je eksistenca abstraktno občega. Skratka, abstraktno moč izpelje z govorico in prepričanjem, ki ga poskuša povsod razkošno predstaviti. Zakaj gibanje od niča do niča je čutni tek časa, ki ga odlično udejanja igra abstrakcij, ta je danes povsod blažena in nazorno pokazana.
Svet čistega jaza je brez realnosti ali odtujeni svet. Človek si daje možnost, da uresniči oblast izvajanja čistega jaza, ki ga zna širiti tudi nagonsko; ima namreč to opredeljenost, da premaga lastno subjektivnost. Zakaj tisto, kar odrine od sebe, to izpolni subjektivno nastrojenost, saj objektivnosti ne čisla, ker se z njenim uresničevanjem ne ukvarja. Hočem reči, koliko sveta najde v sebi, toliko ga tudi odtuji. To je navajeno obnašanje zavesti, ki postane koristno, ker aktivira njegove smotre. Dejavnost torej, v kateri sebe prepozna kot negativno opredeljenega. Negativna gotovost ga osrečuje, zato jo realizira s smotrom, da sebe izpolni kot vzajemno učinkovanje s seboj. Tako dobi neki drugi svet, ki je sicer razloček od sebe, vendar svet, ki zna navdušiti in prepričati.
Čisti jaz sebe uspešno izpolni, kadar izpelje igro abstrakcij. Kajti hkrati napove, da je izpeljal abstrakcijo sebe od sebe samega. Takšna dejavnost izžareva, da realizira brez silno neposrednost. Zavedanje samega sebe je izražena zavest, ki naznanja, da je sposoben izvesti igro abstrahiranja in tako narediti tudi nekaj za to, da preseže samega sebe. Igra abstrakcij izpoveduje, da je zadovoljen z ne dejanskim odmišljanjem, ker ga razveseljuje. Kadar pridela užitek zavesti, sebe uspešno izpolni, kajti tako uresniči čisto početje zavesti. Možnost je abstrakcija, vendar pa gola možnost ne zagotavlja, da bo pridelal dejanski svet. Namreč, pomembno je zlasti to, da odigra abstrahiranje in da realizira sebe kot zavest ali kot iznajdljivo osebo, ki demonstrira čisto obče ali ideal.