Kadar politik na veliko hvali abstraktni smisel in o njem beseduje, izpoveduje nedokončano negacijo. Sebe izdihava v obliki pomena, svobodnega dojetja pa ne demonstrira, kajti obnaša se kot ideolog. Politični ideolog ne spoštuje demokracije, svobode in realnosti, ker ga mika strankarski interes. Namesto svobode uveljavlja svojo iznajdljivost, ki jo predstavi subjektivno. Podarja izvajanja, ki povedo, da obče volje in religije ne spoštuje. Religije in obče volje ljudstva ne omenja, je pa res, da poveličuje igro abstrakcij, instinktivno početje zavesti in lastno prepričanje.
Politik, ki ne verjame, da ima država z religijo isti skupni princip, ni dejaven v interesu ljudstva. Ne upošteva religije, ampak samo določanje po jazu. Ne ve, da država temelji na religiji, udejanjanju svobode in demokracije. Država proizvaja svojo celoto, kajti »religija je zavest o obstoju Boga«. Država je izšla iz določene religije in ne iz kake izmišljene ideologije. Zato je nujno religijo motriti tako, da prehaja v demokracijo. Duh mora realizirati realnost skozi gibanje predmetne substance in ne z osebnimi pogledi. Na ta način je v razmerju s seboj kot duh, ki udejanja religijo, oblikuje dejanski svet in svoj dojem. Kajti bistveno je, da ni prepuščen samovolji in ideologiji, ki jo danes uveljavlja razumsko mišljenje z igro abstrakcij in navajenim obnašanjem zavesti.
Človek si zamišlja sebe tudi kot moralnega duha, ki idealizira samega sebe. Svoj interes predstavi kot obrobno gibanje razuma, ki ne spoštuje svobode. Sebe izpelje z igro abstrakcij, kar je najrevnejši svet, ki ga poklanja čisti jaz. To je tista enostavna neposrednost ali kako prepričanje, ki povzdigne čisti jaz na raven interesa. Zakaj izražanje interesa je pojavni svet, ki ni realni svet, kajti je bivanje abstraktnega razuma in čistega uvida. To so namreč momenti, ki pridelajo uvid smotra. Uvid je brez vsebine, zakaj čisti jaz si sam postane vsebina, ki jo širi na mnoge aktivnosti. To je tisto čisto abstraktno, ki izdela mnoge predstave, kajti tako je izpovedano, da je dejaven kot čisti jaz, ki izpelje dejavno zavest.
Naj spomnim na naslednje: zgodovina ljudstva ima ta smisel, da duh izrazi dojem v sedanjem času. Le tako realizira sebe s samim seboj in se ve kot določen svet, ki je soodvisnost ali duhovna celokupnost. Duh ljudstva je namreč določeni duh, ki je dejaven svobodno. Zato je ideologija, ki jo uveljavlja abstrakcija ali možen svet, neproduktivna, kajti prezira duha in ostaja v abstrakciji ali nedoločenosti. Ob tem naj omenim tudi to, da je državni ustroj, tj. demokracija, bistvo države, ki ga proizvaja svoboda. Določilo svobode, ki se ga duh oprime samo abstraktno, pove, da se svobode oklepa kot nekaj, kar ne preide v drugo in je le nekaj končnega. To pa ni določilo, ki pravi, da je najboljša država tista, v kateri je svoboda cenjena. Zakaj narava države je enotnost objektivne in obče volje. To govori, da subjektivna volja, ki proizvaja ideologijo, ne pridela učinkov svobode. Ideologija ne doseže nobene celote in enotnosti, ki jo proizvede duhovna ideja ali svobodni princip demokracije. Ta ne proizvaja ideologije, ker je duh dejaven svobodno in s ciljem, da pridela resnico religije.
Danes so hvaljeni nagon, poželenje, interes, svoboda in demokracija pa ne. Ne dojema se svobode, saj se daje prednost samovolji in subjektivnosti. Svoboda prikazujočega se duha ne dobi veljave, kajti samovolja ima za princip subjektivno nastrojenost; določanje po subjektivnih načelih pa ni skupna dobrina. Tisto, kar proizvaja državo, je učinkovanje po umni realnosti. Realnost pa ni posredovana, zakaj umna država kot sebe objektivno vedoča, ni prepoznana iz realnosti. Filozof Hegel zapiše; »momenti države niso idejni, temveč navzoči v svojski realnosti«. Skratka, kadar realnost ne doseže svoje dejanskosti, je na delu ideologija, ki ne spoštuje celoto države in njeno enotnost.
Zgornjo vsebino sem oblikoval, da predstavim pojma demokracija in svoboda. O teh pojmih se redko beseduje, ker se daje prednost čistemu jazu in prepričanosti. To, da je svoboda po svojem dojemu vedenje o sebi, o tem se ne govori. Zakaj v dejanskosti dobiva besedo čisti jaz in subjektivna nastrojenost. In to najbrž zaradi tega, ker čisti jaz proizvaja subjektivne poglede.