Filozof Hegel je zapisal: »Tisto najbolj realno, je vsa realnost in zgolj kot realnost brez omejitve. Bit je realnost, ki sodi k pojmu Boga! Pojem merimo ob realnosti, ki jo imamo pred seboj.«
Filozof pravi, najbolj realno je vsa realnost. Kako dojeti »vsa realnost«? To je gibanje in prehajanje substance v njeno nasprotje, ki je sebi enakost ali Drugo nje same. Vsa realnost je oblika proti postajanja, v kateri je zaobjeto bistvo substance ali njena dejanskost. Nič ne nastane brez gibanja in postajanja, potemtakem je tisto, kar je zgolj neposrednost, abstraktna realnost, ki ni dosegla svoje dejanskosti. Toliko le, da se ve, da neposrednost, ki se jo danes vsepovsod hvali in razširja v mogoč svet, ni vsa realnost, ker ni dosegla svoje dejanskosti v proti postajanju.
Danes izobražen razumnik ne hvali realnosti, prav tako določenosti v osnovi, kateri pripada dejanskost. Tisto, kar je neposredna realnost, to je abstraktna realnost, ki ni dosegla svoje dejanskosti v osnovi; v obstoju je realnost določena v proti postajanju, to pa je realnosti pripadajoča dejanskost, ki je sebi enakost; rečeno še tako, realnost je razdvojena substanca v dva ekstrema. Tako je realizirano gibanje predmetne substance s ciljem, da substanca doseže proti postajanje ali enostavno določenost. Za kriterij resnice je postavljena določenost predmetne substance, kar je istoimenska realnost ali vsa realnost razvejana v momente. Enostavna moč se podvoji in je zakon po neskončnosti.
Realnost je proti postavljena v eni enotnosti. Je razloček kot notranji in je razloček na sebi samem, kar je neskončnost. Filozof Hegel je zapisal, da je tisto enostavno zakona neskončnost; to je sebi enakost ali razloček na sebi, kar je istoimensko, ki se odriva od sebe in se razdvaja. Potemtakem je enostavna neskončnost ali absolutni dojem enostavno bistvo življenja. Zakaj nanašanje na sebe je razdvajanje substance in tako sebi enakost, kar je sebstvo kot oblika istoimenskega. Kriterij resnice je torej sebi enakost. Mogoče razloček istoimenskega kaže tudi zgornjo podoba bivajoče dejanskosti, ki je gibanje in razgrnjeno postajanje občih momentov. Podoba hoče predstaviti dejanskost kot razloček na sebi, ki je neskončnost.
Danes duh ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak tako, da uveljavlja svoje znanje, ki ga odtuji in ne določi v osnovi. Kriterij resnice ne upošteva, kajti čisla samo subjektivno znanje in svoje prepričanje. Potemtakem je tisto, kar je njegova predpostavka, to je le gotovost samega sebe, neki abstraktni smisel, ki pa ni predmetni, ampak samo pojavni svet. Tega lahko prosto nadaljuje, ker ni določen v osnovi. To pa je ravno tisto, kar je princip nesvobode, ki ga duh danes uveljavlja, ker ne spoštuje gibanja in posredovanja substance in njeni razdvojitvi.
Fenomen principa proti postajanje je znak, da je substanca dosegla svojo sebi enakost. Tako duh ve, da je končno določeno v neskončnosti, kar je bit kot realnost, ki sodi k pojmu Boga. Zakaj neomejena realnost podarja besede ali prazne abstrakcije. To je početje zavesti, ki zaznavanje pokaže v abstrakciji, sebi enakosti pa ne doseže, ker gibanja ne izpolnjuje. Cilj duha bi naj bil, da spoštuje gibanje, kajti dojem istoimenskega nastane iz gibanja, kar je razvejan svet v momente.
Danes realnost zastopa abstraktno znanje ali igra abstrakcij, ki uveljavlja znanje kot tako in refleksijo razuma, kar je vnanji svet, to pa je abstraktni bog čistega mišljenja. To je tisto početje zavesti, ki se mu reče abstrahiranje, mišljenje namreč izpelje aktivno občost ali razumske kategorije, ki so metafore misli in pojmov, torej predstave. Na teh gradi abstraktni razum neko vsebino, ki pa ne vsebuje razvite realnosti, ampak obče čutne gotovosti, ki ne doseže resnice biti. Zakaj to je tista čista sebe vednost, ki je abstraktni začetek, čutna gotovost, katere bistvo je prazna abstrakcija čiste biti. Zato še enkrat poudarimo: najbolj realno je vsa realnost in kot realnost brez omejitve. To stremi reči, da abstraktno znanje, ki hvali neko vsebino, katere realnost ni določena v osnovi, proizvaja goljufijo, kajti hvali nekaj, kar ni določeno v osnovi ali proti postajanju. Samo v proti postajanju pride do razdvajanja substance in na ta način do postajanja pojma, ko realnost doseže svojo dejanskost.