Kadar je duh omejen na končno vsebino, je svet navzoč izven mišljenja. To je izgotovljen svet, ko se mišljenje kot forma pridruži oni materiji in tako sebe izpolni. To stremi dati obliko, da mišljenje ni dejavno s principom postajanja, ampak pomanjkljivo. Pozitivno predstavljeni svet je zgolj mirujoči subjekt. Lahko bi rekli, svet je uresničena prikazen, kajti je nekaj nadčutnega, ki ne potrebuje mišljenja. Mišljenje ne pride do predmeta, predpostavlja se, da je predmetna snov izgotovljen svet. Predmet ostane onstran, zakaj mišljenje in narava reči sta po vsebini eno in isto.
Mišljenje je pojem o katerem se danes ne beseduje, zakaj spremlja ga tisto, kar je oblika izgotovljenega znanja, ki ne doseže nasprotja ali sebi enakosti. In to zaznavamo tedaj, ko čisti jaz izdeluje kako podobo nečesa ali svoj interes. Duh ne jemlje mišljenja dovolj resno, ker mu zavest sporoča, da je izgotovljeni svet že oblikovan. Zato tudi ni nenavadno, da svet omikanega razumnika ne prehaja v drugo samega sebe ali nasprotje. Svet zgolj eksistira in je neposrednost, ki jo obogati z razlago ali domiselnostjo. Zakaj bi mišljenje aktiviral in se vznemirjal s posredovanjem substance ter svet mislil iz proti postajanja, če pa je izgotovljen in oblikovan.
Danes je cenjena abstrakcija, možen svet, lastno prepričanje in pojavni svet. To je aktivnost čistega jaza, ki uveljavlja abstrakten interes. Duh je omejen na znanje in pojavni svet, to pa je nedoločen svet, ki ni stvarni svet, ampak svet kot ga zaznava čisti jaz. Tisto pa, kar je možnost kot taka, to je brezmejna aktivnost čistega jaza. Predmet je pojavni svet, ki zgolj je in ne prehaja v drugo samega sebe. To je torej svet izven mišljenja, neki abstrakten svet, ki ima veljavnost, kajti ne potrebuje mišljenja. Je in eksistira kot abstraktni pomen ali kot izražen užitek zavesti, kar je nekakšen ravnodušen svet raztresen v občo sliko. Mogoče zgornja podoba izdihava svet izven mišljenja, kateremu se mišljenje pridruži in se z njim izpolni.
Poglejte, kaj pravi izkušnja življenja in svet, ki ga hvali razumnik. V svetu razumnika ni navzoče nobeno bistvo, kajti z bistvom in postajanjem sveta se ne ukvarja. Bolj kot predmetno bistvo ga zanima širjava sveta ali kak interes, ki izključi vsa določila. To so vsem znane enostranske abstrakcije, s katerimi sestavi svet ali skupek nečesa, kar razume. Svet se nadaljuje in nima nobene meje, ker je neomejen in razpršen v razločke. Razum je namreč v zaznavanju igra mogočega sveta, neka nedoločena bit ali tisto znano, kar je abstraktna predstava. Tu naj dodam, da čisti jaz ravno tako izraža moč nad jazom in razvija predstave iz sebe, kar je potencialni svet ali izražena moč jaza.
Danes razumnik izraža, da daje prednost ne dejanskemu svetu, ki je navzoč izven mišljenja. Vsebina je neki interes ali abstraktni moj zavesti. Zakaj misli so za zavest predstave, ki jih sprevrača, da dobi neki drugi ali nasprotni svet. To je izražena vera izobrazbe, ki ne doseže dejanskega sveta. Je zgolj sestavljeni svet, ki eksistira kot produkt zavesti, zakaj je prav tako svet čistega jaza, ki se obnaša subjektivno in sebe raztresa v jezik ali v obliko abstraktnih predstav. Omikan duh ne izkorišča določil mišljenja, zakaj njegov svet ni predmeten in ne vsebuje določil bistva.
Duh našega časa daje videz, kot da se mišljenje prilagaja abstraktnemu znanju in zato določen svet ni navzočen. Zakaj tisto, kar je eksistenca znanja, to je izgotovljen svet, ki mišljenja ne potrebuje. Filozof Hegel je zapisal: »stara metafizika je imela višji pojem mišljenja, kot je v navadi v novejšem času. Za osnovo je vzela, da je na rečeh resnično edino to, kar se o in na njih spozna z mišljenjem. Ona je menila, da določila mišljenja niso nekaj predmetu tujega, temveč njihovo bistvo«. Danes gospoduje svetu subjektivna prepričanost, ki hvali blodnjo sveta, določil pa ne upošteva. Omikanega duha določen svet ne mika, zato se obnaša samovoljno, včasih celo oblastno in brezobzirno. Resničen svet najde v sebi, ta pa je usmerjen zoper um, da ne rečem, umen svet ni njegov junak. Zato tudi mišljenja in določil mišljenja nikjer ne omenja, hvali pa čisti jaz in zdravi razum. Nazorno izžareva, da ga zanima igra abstrakcij, mogoč svet izven mišljenja, tj. pojavni svet in abstraktno znanje.