Ne vem natančno, zakaj me je filozofija zadela in kaj je bilo tisto, da sem jo začel brati. Nobene razlage nisem imel, ki bi mi prestavila, kaj bom odkril v filozofskih delih. Prebral sem različna dela, vendar pa v njih nisem našel vsebin, ki bi me posebej podžigale. Ko si mlad, greš neko pot, ne da bi bil cilj določen. Odvisen si od občutka in razpoloženja, ki ti pove, kaj bo sledilo. In potem hodiš in upaš, da boš naletel na nekaj, kar te bo ganilo. In tako sem začel brati filozofska dela, ki jih je ponujala mestna knjižnica. Prebral sem veliko del, vendar v njih nisem našel konkretne vsebine. Bral in bral sem ter upal, da se bo prava vsebina prikazala. In res, ko sem začel brati delo filozofa Hegla, se je to zgodilo. Verjel sem, da bom v njegovem delu našel samo bistvo sveta. Heglova filozofija me je prevzela, čeprav vsebine nisem razumel. Poizkusi, da bi razumel vsebino, mi niso podarjali nič takega, da bi lahko rekel, pričenjam razumevati filozofijo. Več let sem bral Heglova filozofijo, berem jo tudi danes, in upal, da bo nastopil dan, ko bom Sistem vede v celoti razumel.
Imel sem srečo, kajti moje branje bi se lahko nadaljevalo tako, da bi bral dela filozofa, ki je filozofijo dojemal drugače in sploh ne iz temelja. Lahko bi taval od enega filozofa do drugega in se navduševal nad abstraktno filozofijo tako, kot to kažejo nekateri poznavalci filozofije, ki Heglovih del niso brali. Hegel je spisal filozofska dela, ki se med seboj vsebinsko povezana. V njih je govora o duhu in o vsebinah, ki razlagajo duha v odsvojitvi in postajanju, prav tako v njegovem osvobajanju. Svoboda je pojem, ki bi ga naj vsak duh dojel, da bi spoznal, kako in na kak način je mogoče delovati svobodno ali v načinu posredovanja. Filozof Hegel zapiše, »duh je absolutno realno bistvo, ki samo sebe nosi.« Zakaj duh dela sebe predmetnega, »cilj je uvid duha v to, kar je vedenje«.
Abstraktna filozofija je svet nečesa, kar nima imena. Predmet ni določen, pa zato igra besed in misli izreka mnoge tule in nasprotja, v katerega izginjajo razločki vsebine. Dejavnost razuma ter čistega jaza hvali gibanje razuma in pojavni svet, tudi samovoljna stališča. To pa ni početje zavesti, ki vzpostavi predmetni svet v obliko proti postajanja ali njegovo osnovo, ko predmet stopi v razmerje s seboj. Abstraktna filozofija predmetnega bistva ne izraža, ampak samo abstraktne vsebine, ki delajo filozofijo nerazumljeno zlasti mlademu duhu. Upati je, da bo filozof naredil kaj za to, da bo predmet filozofije spoštovan in tako tudi njegova določenost v osnovi. Filozof, ki filozofira o vsem, izvaja gibanja le na površju.
Potemtakem je pomembno, da se mlademu duhu pove, da obstaja predmet filozofije. Kajti če v mladih letih ne bo seznanjen, kaj je predmet filozofije in kaj ga opredeli, potem človeka kot duha ne bo spoznal iz gibanja predmetne substance. Dojel ga bo tako, kot to danes počenja zavest, ki verjame, da abstraktna filozofija dojame duha v njegovi odsvojitvi in postajanju. Filozofija ima nalogo, da pokaže, kaj počenja duh in v čem je njegova dejanska vrednost. Ni dovolj, da se filozofijo predstavlja zunanje in da se dela videz, kot da ne vsebuje bistva. Izdelovati predstave o tem, kaj filozof misli in kaj so o njej izrekli posamezni filozofi, to ne zadostuje. Filozofijo se pomanjkljivo predstavlja, saj se o predmetnem bistvu ne govori. Povzdiguje in hvali se kategorije in tisto, kar gre čez in ni noben določen predmetni svet. Obstaja način, ki filozofijo izpelje kot predmet v njegovem postajanju. Postopno spoznavanje predmeta filozofije omogoča dojeti filozofijo kot celoto. In to se zgodi tedaj, če se izhaja iz določene osnove, v kateri je zaobjeto predmetno bistvo razvejano v momente.
Človek ni zgolj to, da pridobiva abstraktna znanja, ki jih interpretira in uveljavlja. Je duh in je gibanje predmetne substance in njeno bivanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. Duh si sebe odsvoji, da je na sebi duh, kajti le tako sebe vzpostavi v obliko proti postajanja. Kjer je dejaven, bi naj upošteval gibanje substance, kajti predmet prehaja v drugo in sebe postavlja kot razdvojeno substanco. Filozof Hegel je zapisal približno tako: duh ima prevladati samega sebe, to je neskončni boj proti samemu sebi, zakaj, kar duh hoče, je, doseči svoj lastni dojem.