Abstraktni mislec hvali nadčutni svet in odtujitev osebnosti. Izpoveduje dejavnost, ki ne udejanja predmetne substance v njeni določenosti. Posebej je to zaznati takrat, ko izraža lastno subjektivnost, ki je ne premaga, ker jo abstraktna miselnost zunanje formira. Izdeluje nedoločen svet, ki ga širi v izmišljanje mogočega sveta. Čisti jaz je danes najbolj hrupen na področju abstraktne miselnosti, kjer je ognjevito aktiven in pojasnjevalen. Ni pomembno, ali abstraktni mislec svet ustvari in določi, bistveno je, da je abstraktno dejaven in da izrazi nanašanje sebe nase, tako izpelje kontinuiteto znanja.
Abstraktna miselnost ima veljavo, ker je dejavna, ko sta dejavna zdravi razum in čisti jaz. Abstraktna miselnost se ne ukvarja s predmetnim svetom, ampak z abstraktno občim, ki podarja osnutke in kak dogodek izpostavi. Zato ni nenavadno, da se pojavlja tudi v medijih, kjer pojasnjuje abstraktne zamisli in odseva, kaj je in kaj ni dobrodejno. Razen tega abstraktna miselnost daje namige tistim, ki se na globine stvarnega sveta ne spoznajo. To pove, da je abstraktni mislec dejaven s smotrom, da tisto osebno razodene in povzdigne. In to tudi izžareva zlasti tedaj, ko je dejaven razum, ki proizvaja abstraktne zamisli in hvali metafiziko, čisto zrenje in čisto mišljenje.
Duh danes odseva, da miselno ne napreduje, saj abstraktna miselnost formira njegov svet. Ne upošteva realnosti in njej pripadajoče dejanskosti, hvali igro abstrakcij in abstraktno stvar, ki jo zatrjuje in kaže brez dejanskosti. Abstraktno stvar predstavlja kot neodvisno od dejanskosti. Zato stvar eksistira brez bistva in se ne spreminja, ne prehaja v svojo sebi enakost. Tisto, kar je nekaj abstraktno nespremenljivega, to je samo predstava, v kateri je zaobjeta izvorna narava zavesti ali abstraktna občost. Zakaj abstraktna miselnost predmeta ne določa in svobode ne izpelje. Besedo dobi subjektivnost, ki izdeluje svet z abstraktnim znanjem, kar pove, da objektivne izpolnitve ne odigra, ampak samo talent in značaj.
Razumnik abstraktne miselnost izpelje kot končno določenost. In to izžareva tedaj, ko se izgubi v igri abstrakcij in je njegov pridelek predstavljen brez bistva. To je pomanjkljivost, ki jo danes demonstrira abstraktni modrec, ki se ni izobrazil za to, da bi spoznal, kako je duh dejaven in kaj je tisto, kar je njegov vodilo. Gre namreč za to, da bi bil svet, ki ga abstraktni mislec predlaga, posredovan in vzpostavljen kot predmet. Hočem reči, abstraktni mislec ni skladen s seboj, kadar misli pomanjkljivo in ne upošteva gibanja predmetne substance. To, da misli abstraktno, to kaže, da ga gibanje substance in proti postajanje ne pritegne. Ne ve, da v nastajajoče vedenje spada tudi to, kako duh sebe osvobojeno izpolni in na kak način vzpostavi posredovano substanco v eni enotnosti.
Abstraktno miselnost danes slavi izobražen duh, ki gibanja substance in postajanja ne spoštuje. V dojemanju sveta ne vidi nič takega, kar bi bilo vredno razumeti. Njegova dejavnost odseva, da ni dejaven svobodno in v načinu postajanja. Ne kaže zavzetosti za to, da bi spoznal abstraktno miselnost v temelju in tisto, kar jo spremlja in življenje tudi izraža. Stremim reči, abstraktne miselnosti ne spoznava, ker svet izdeluje z igro abstrakcij in abstraktnimi spekulacijami.
Duh bi naj abstraktno miselnost in svojo odsvojitev tudi razumel. Tako bi gibanje substance in njeno posredovanje upošteval. Miselnost je tako pomembna kot je na primer jezik. Misliti svet zunaj principa postajanja ali določenosti, pomeni zasnovati ga površno. In to tudi duh demonstrira, saj z abstraktno miselnostjo izraža, da daje prednost abstrakciji, gibanja predmetne substance in postajanja pa ne izpolnjuje. Ne misli predmeta v obliki proti postajanja, prav tako ne ceni bistvo sveta in dejavnost s ciljem, ki vzpostavi svet. O predmetnem svetu ne govori, kajti prepušča se voditi čistemu jazu. Z dejavnostjo kaže, da je abstraktno miselnost akceptiral. Tisto pa, česa ne ceni, to je gibanje substance in njeno postajanje. Abstraktni mislec ne zaznava, da je nujno spoznati tudi gibanje substance in njeno postajanje ali določenost v osnovi. Nujno je, da prouči pojavljanje duha in se vpraša, kako izboljšati odnos do sebe, da bi dejavnost izpeljal v načinu proti postajanja.