Če se mladega duha vzgaja k temu česa ni – in to danes povzdiguje abstraktni intelektualizem – je to napačna vzgoja, ker se ga ne vzgaja k temu, kar je. Tisto idealiziranje abstraktnega znanja in miselne spekulacije, nimajo nobenega smisla, kajti realnost ni posredovana. Mladega duha je brezpogojno vzgajati k temu, kar je odnos realnosti in dejanskosti. To je osnova iz katere je nujno izhajati, da bi mladi duh spoznal sebe v svoji odsvojitvi, v kateri obdrži enakost s seboj.
Mladi duh ni zgolj gorečnež, ki beži pred realnostjo in se zateka v neomejeni svet, ki ne spoštuje miselnih določil in duha širi po mili volji. Realnost in njej pripadajočo dejanskost je nujno spoznati iz postajanja. Tisto torej, kar bi naj mladi duh spoznaval, je realnost in dejanskost. Realnost stopi sebi nasproti in doseže dejanskost v občih momentih. To je realnost v njenem razdvajanju, ko notrina realnosti doseže svoje nasprotje in je gledanje notrine v notrino. Tako realnost doseže Drugo ali sebi enakost, kar je realnost razvita v dejanskost ali obče momente. Na ta način realnost doseže svojo določenost v nasprotju in tako mladi duh postane sebi neko drugo, kajti v svoji odsvojitvi obdrži enakost s seboj. Potemtakem je posredovanje in gibanje realnosti nujno upoštevati.
Naj ponovim, »človek mora biti dvakrat rojen, enkrat naravno in nato duhovno«. Zakaj objektivno vedoča svoboda je tisto, kar subjektivnost ohromi. Zabavna subjektivnost je najbrž postala gospodar dejanskosti. Zakaj čisti jaz ohranja subjektivno držo in hvali samovoljna stališča, tako izgine razlika med subjektivnim in objektivnim. Tisto subjektivno hvali abstraktno znanje, pa je jasno, da se vzgojo prikazuje kot neko primerno dejanskost; izgine realnost in s tem vsa dejanskost, vzgoja pa razpade v čisto vednost, ki ne premaga odsvojitve. Mladega duha vzgaja razumsko mišljenje, ki podarja mnoge interese in uvide. Mladi duh ni vzgojen objektivno, kajti skupek znanj in stališč ni objektivno vedoča svoboda.
Govoriti, da je vzgaja mladega duha popolna, je navdušenje. Kajti če mladi duh ni vzgojen k temu, kar je, ampak k temu, kar nima obstanka, potem je to neko abstraktno govorjenje, ki ne dojema pojma vzgoja. Zato: vzgajati mladega duha pomeni, vzgajati ga tako, da bo spoznal realnost v njeni proti postavljeni obliki. To je namreč odnos realnosti do njene dejanskosti, brez katerega ni mogoče spoznavati stvarni svet. Kajti gre za gibanje realnosti in duha, ki v svoji odsvojitvi spoznava sebe in način proti postajanja predmetne substance. Ono abstraktno govorjenje o vzgoji je prazno, saj gibanja predmetne realnosti mladi duh ne spoznava. Duh namreč »ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je sistem gibanj, v katerih se razločuje v momente«. Gibanje je stvar vzgoje.
Ko je predmetna vsebina izražena kot videz, ne preseže neposrednosti in ne doseže postajanja. Kajti podarja enotnost videza in eksistence, ki jo danes demonstrira čisti jaz, ki je ujet v pojavnost. Vzgajati mladega duha in ne upoštevati realnosti in njene dejanskosti, je neko plehko dojemanje mladega duha. Ni dovolj igra abstrakcij in misliti svet abstraktno, kajti tisto abstraktno je ne dejansko. In ne le to, lastnosti duha obstajajo samo po svobodi, zakaj svoboda je substanca duha, kar je vedenje o sebi. Mladi duh ni zgolj igra abstrakcij ali igra čistega jaza, temveč je bivanje jaza, ki si ostaja enak v nasprotju. V njem ima gotovost samega sebe, zakaj tako stopi v odnos s seboj, saj biva idealno in ustvarjeno. To je najvišji način duha, kajti to je postajanje neposredne realnosti, ki je dosegla svojo dejanskost in tako proti postajanje, ki dela mladega duha svobodnega.
Filozof Hegel je zapisal: »Vsa vzgoja meri na to, da individuum ne bi ostal nekaj subjektivnega, temveč bi si v državi postal objektiven.« Človek bi torej naj bil vzgojen k temu, kar je, in ne k temu česa ni. Tudi to je zapisal filozof Hegel, ki govori o duhu v delu z nadnaslovom Sistem vede, glavni naslov dela pa je Fenomenologija duha. Hočem reči, da bi bolje vzgajali mladega duha, je nujno, da poleg abstraktnega znanja upoštevamo tudi pojem vzgoja in gibanje, ki govori o vzgoji duha in njegovi odsvojitvi. V odsvojitvi ima mladi duh podobo samega sebe, kar je vedenje samega sebe.